Recenzija
izr. prof. dr. Jaka Bonča:

Osnove likovne teorije,
spletni učbenik za študente 2. letnika arhitekture

Recenzent: prof. mag. Črtomir Frelih, akad. graf. spec.
Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta

Spletni učbeniki, ki se sproti spreminjajo, so težko opisljivi. Že Umberto Eco je opozoril, da ima splet lastnosti svitka, ki se razlikuje od knjige, kodeksa. Knjiga ima jasno strukturo, svitek pa je treba brati od začetka do konca. Bončev »svitek« Osnove likovne teorije morda prav zato veliko pozornost namenja strukturi, ki je vezana na sosledje predavanj pri predmetu ter podstruktur, ki se razvejajo v skoraj neulovljiv, živ organizem. Sicer si je težko predstavljati temeljni teoretski predmet likovnega področja v fleksibilnem mediju. Za osnovno trdnost je poskrbel avtor z jasnim zaporedjem poglavij, ki jih narekuje narava likovnega jezika, fleksibilni del pa se izkaže kot priročen v aplikativnih vejah, kjer se po potrebi dodajajo novi oz. zamenjujejo stari (slikovni) primeri. Na začetku naj opravim še z enim pomislekom: Ali obstajajo posebne likovne teorije za različna področja (arhitektura, slikarstvo, oblikovanje, …). Ne. Obstaja ena likovna teorija, s pojmi, ki so posredovalnega značaja, konkretno likovno izgovorjavo pa jim dajo avtorji v različnih medijih. Podstat je univerzalna, aplikacije so mnogotere. Kakor avtor navaja v 2. poglavju:

»Kajti: ker so likovni teoretični pojmi odprti pojmi, ker samo posredujejo med obliko in vsebino, se jih je mogoče posluževati v vsakem odnosu do likovne forme, tako s strani ustvarjalca kakor s strani gledalca. Takšen odprt pojem zapre šele določena likovna praksa, ker se mora odločiti o obsegu in načinu njegove uporabe, v skladu s svojim miselnim izhodiščem, s svojim likovnim nazorom.«

Prva organizacijska shema so sosledja predavanj in vsebin: uvod v likovno teorijo, odnos med vizualnim in likovnim, likovnost kot oblika komunikacije; likovne izrazne prvine: svetlo—temno, barva, točka, linija, oblika, ploskev, prostor in možni medsebojni odnosi; likovna morfologija: likovne spremenljivke ali variable — velikost, oddaljenost, lega, osvetlitev, tekstura, optična tesnost; odnos med obliko in vsebino v likovni produkciji; likovna (merska) kompozicija: pojem in nivoji likovne kompozicije; mera, merilo, modul, razmerje, sorazmerje; likovna kompozicija kot organizacija celovitosti likovnega prostora, kot sistem odnosov, intervali ter razmerja in relacije v likovnem prostoru, vloga mrež v likovni kompoziciji, princip sorazmerja, sorazmerje v naravi in likovni umetnosti, načrtovanje sorazmerij, uporaba sorazmerij v likovnosti, sistemi sorazmerij, standardni element, standardna izdelava, standardni merski sistem.

Pri vsebinskem delu je razvidno upoštevanje logičnega sosledja, ki ustreza zahtevam in naravi predmeta, v drugem delu so opazna odstopanja od običajnega kanona v obliki uvajanja specifičnih arhitekturnih vprašanj ter specifičnih potreb po oblikovalnih redih, sistemih, standardih.

Drugi nivo organiziranja predstavlja notranja členitev posameznega predavanja:

Zaporedna številka teme in naslov teme, npr.: 8 Perceptivna realizacija prostora
Predavanje: Predavanje je na spletu predstavljeno kot zaporedje slikovnega gradiva, ki ponazarja obravnavano problematiko in s katerim predavatelj ilustrira svojo razlago.
Povzetek: Gre za besedni zapis ključnih tez, pojmov struktur, odnosov.
Vaja: Podrobno je predstavljena likovna naloga, likovni problem in ponujene nekateri zgledi možnih načinov reševanja likovnih problemov. Podana so tudi tehnična navodila v zvezi s formatom in računalniškimi orodji za obdelavo in pošiljanje.
Razlaga vaje, primeri: Sledijo primeri izvirnih rešitev v umetnosti, s poudarkom na širšem področju oblikovanja prostora.
Primeri vaj tekočega leta: Objavljeni so aktualni izdelki študentov tekočega letnika.

Vsekakor zanimiv pristop, ki pa sproži vprašanje o razmerju med likovnim prakticiranjem in likovnim teoretiziranjem pri izrazito teoretskem predmetu. Ali praktična usmeritev ne zavzema preveč prostora, ali aplikativnost ne prevlada nad čisto teorijo? Menim, da je strah odveč, saj smo priča pravemu likovnemu teoretiziranju, ki pa za svojo korespondenco med profesorjem in študenti uporablja avtentični, likovni jezik. Ko so na likovni ravni dosežene stopnje znanja od osnovnega razumevanja do samostojne, kreativne uporabe, jih je na koncu mogoče tudi verbalizirati. Obratno, iz besednih načrtov pa nujno še ne sledi nobena zavezujoča likovna izjava. Na tem mestu lahko ugotovim, da je avtor zelo dobro izkoristil možnosti sodobne tehnologije, ki podpira učni proces prav z osmišljeno rabo likovnega jezika in ga hkrati demonstrira kot pravi in ustrezni jezik likovne korespondence, tvornosti, izražanja kompleksnih misli in odnosov.

Bončev sistem v marsičem ubira obratne poti od privajenih. Če za likovno urejanje običajno izhajamo iz celote, ki jo nato členimo, premeščamo, razporejamo, potem Bončo zanima potencial enote, elementa, delca. Vzame osnovno likovno enoto in jo začne razvijati (podobno, kot velja v fraktalni geometriji), sestavljati v večje komplekse, strukture … po nekem enovitem načelu, načrtu, pravilu, torej sistemu. Zato je za moje razumevanje njegovega dela (tudi pri obravnavanem učbeniku) najbolj relevantna pozicija »Gospodarja sistema«. Dopušča, generira, spodbuja rast oblikovnih organizmov in radovedno opazuje in poizkuša razumeti, kakšne vrste  je celota, ki pred njim raste. Ali ima potenciale rasti, prehodnosti, kompleksnosti, ali se morda zapira, sesipa vase, degenerira? Vse te oblikotvorne raziskave so pomembne zato, ker lahko z njihovo pomočjo svet vidimo drugače: kompleksne, zapleteno členjene, sestavljene, komponirane celote lahko uzremo v obliki nekaj bazičnih podatkov o izhodiščni obliki, kompleksnosti njenega razvoja (številu generacij), količine naključja pri rasti.

Pozicija upravljalca sistem torej ni enaka, kot pri običajnem likovnem komponiranju (urejanju celote), marveč v prepoznavanju oblikovnih potencialov osnovnih oblik, likovnih izrazil, oblikovalnih enot in pozorno opazovanje tega, kar iz njih nastane, ko jih poženemo v interakcijo, aktiviramo z izbranim miselnim encimom, pravilom, algoritmom. Ker so »duhovna poganjala« lahko zelo različnih vrst, so lahko tudi rezultati zelo različni. Iz iste kode lahko zrastejo različni organizmi. To se mi zdi temeljni prispevek Bončeve oblikotvorne metode, ki je ne uporablja le v pedagoški praksi, marveč jo stalno sproti preverja v svoji likovni praksi. Sistematičnost, ki veje iz obojega, vliva pogum študentom, da se odpravijo iskat novih oblikovnih odkritij brez strahu, da bi likovna teorija zatrla »mlado rast«, da bi sistematičnost rezultirala v rigidnosti, da bi likovno logična doslednost povzročala razumarsko dolgočasnost ali doživljajsko hladnost.

Učbenik, ki ga listam, odvijam, razkrivam po njegovih vejah v vseh smereh, je strokovno dosleden, didaktično inovativen in ustvarjalno navdihujoč, tako da ga z veseljem priporočam v uporabo na visokošolski stopnji arhitekturnega izobraževanja.

26. 7. 2017