3. Predavanje — povzetek

Likovne spremenljivke

O prostoru

Izvleček

Arhitekturni prostor je fenomen, odvisen od zaznave, je tvorba, ki sledi iz odnosov med telesi in njihovimi konstitutivnimi likovnimi prvinami — kvalitetami.

Opredeljen je z razsežnostjo teles in razdaljo med njimi. Velikost in oblika teles ter razdalje med njimi prostor konstituirajo (vzpostavljajo), kvalitete teles (barva, tekstura, optična tesnost…) pa prostor perceptivno realizirajo. Odnosi (povezanosti) med telesi predstavljajo prostor kot danost, odnosi med človekom in telesi pa odnos človeka do prostora, ki je pogojen z mestom opazovanja.

Izhodišče

Tisti hip, ko od slike ali plastike zahtevamo, da se mora dati v njej živeti, delati, bivati, hraniti inventar, dobimo arhitekturo. Tedaj postavimo sliki ali plastiki vprašanje konstrukcije, tehnike in ekonomike. Vendar danes arhitektura izgublja svoje mesto v skupini likovne ustvarjalnosti, ker večina razume konstrukcijo kot izključno arhitekturno—tehnični element, kar je čista degradacija. Konstrukcija je hkrati tudi prostorski, plastični in skozi barvo in druge površinske lastnosti tudi slikarski element. Zato mora biti arhitekturno—tehnična osnova identična s smislom likovne ideje. Hkrati pa likovni elementi vsebujejo že tehnično racionalne prostorske regulative. Ploskev ne sme biti izolirano področje delovanja. Biti mora del prostora; ustvari nam lahko prostor, plastiko ali sliko (slika 1).

3_2_1
Slika 1: Ploskev ne sme biti izolirano področje delovanja. Biti mora del prostora; ustvari nam lahko prostor, plastiko ali sliko. Na sliki je kot skrajni primer Hiša Hundertwasser na Dunaju; hiša, katere avtor je avstrijski slikar Hundertwasswer.

Po drugi strani pa se nam tudi arhitektura lahko kaže kot ploskovni element in kot plastika (slika 2). To, kar je v arhitekturi posebno, je prostor, v katerem se lahko fizično gibljemo, in prav to je tisto, kar mu daje spremenljivost. Med gibanjem doživljamo vedno nove poglede. Pravimo jim prostorske slike (sekvence). Prostor dojemamo kot celoto in kot likovno prostorsko sliko hkrati. Slike preskakujejo iz formata v format, področje prostora se širi na sosednjega in človek si s pomočjo spomina ustvari predstavo o prostoru. Sam prostor je kubični pojem, ki pa ga prav gibanje človeka samega dvigne na nivo četrte dimenzije.

3_2_2
Slika 2: Arhitektura se nam lahko kaže kot ploskovni element. V tem primeru je ploskovnost predvsem rezultat posebnih svetlobnih pogojev in pa pravokotnega pogleda na pročelje. Algarve, Španija.

Ko govorimo o tem, kar oblikujemo, ne govorimo o hierarhiji, temveč o konvergentni prisotnosti slikarstva, kiparstva in arhitekture. To je enotni likovni svet. Gotske katedrale so najodličnejši primeri enotnosti celote in detajla, tj. enotnosti teh treh področij likovne ustvarjalnosti.

Prostor

Trideset prečk se steka v pestu,
v praznem med njimi je bistvo voza.
gnetejo glino, da iz nje bo posoda,
votlost v njih dela bistvo posod.
okna in vrata predirajo stene,
bistvo je hiše iz samih praznin.
tako tedaj:
korist je v snovnem,
v brezsnovnosti bistvo.

(Lao Zi: Dao de jing, 11)

Prostor je odnos med položaji teles in volumnov.

(Laszlo Moholy—Nagy)

Prostor je sistem odnosov (razmerij) med rečmi.

(O. F. Bollnow)

 

Kot vidimo, izhajajo definicije prostora iz odnosov med telesi. To pomeni, da so odnosi med telesi tiste temeljne lastnosti, na katere se opiramo, ko govorimo o prostoru.

Prostor kot absolutno praznino lahko definiramo, si ga pa ne moremo predstavljati, niti ga ne moremo zaznati. V skrajnem primeru ga lahko zaznamo po difuzno razpršenih svetlobnih odbleskih. V naši predstavi označimo kot praznino ravnino, ki je brez teles, lahko tudi prazen list papirja. Praznina je torej nekaj, kar ne vsebuje tistega, po čemer bi jo mogli samo zase zaznati. Predstavljiva oziroma zaznavna praznina je vedno relativna praznina.

S pojmom arhitekturni prostor označujemo v glavnem vse, kar obdajajo stene in tla. Če obstaja strop oziroma streha ali ne, na grobo ločimo še zunanji in notranji prostor (ni pa strop nujna razlika). Poleg pojma arhitekturni prostor pa obstaja še veliko drugih pojmov o prostoru. Hartmann v svoji razvrstilni analizi smiselno loči med idealnim, realnim in zaznavnim (vidnim) prostorom.

Idealni prostor (lahko tudi geometrični prostor) je čist dimenzijski sistem. Je homogen, zvezen in neomejen. Matematično je definiran kot prostor z n—dimenzijami. Tridimenzionalni, torej evklidski prostor, je le poseben primer takšnega prostora.

Realni prostor je prostor, kjer stvari obstajajo, kjer obliko in vrsto določa zunanji svet. To je prostor, v katerem živimo; je zemeljski prostor (svetovni prostor) — prostor, kjer človek dela in s katerim upravlja.

Zaznavni prostor sam na sebi ni viden. Je le oblika vidnih vsebin. V njem vidimo zunanjost predmetov. Vidni, to se pravi optično zaznavni, so le predmeti v svoji telesnosti. Ta pa je določena s svojo tridimenzionalno razsežnostjo. Zaznavni prostor zaznamo le skozi razdalje, ki jih imajo telesa med seboj. Te razdalje pa so hkrati tudi »tisto med telesi«, kar mi zaznamo kot prostor. Vidni prostor torej opredeljujemo (opisujemo) z razsežnostjo in razdaljo.

Vidni prostor lahko zaznamo, slikovno doživimo in predstavimo. Tukaj loči Hartmann zaznavni prostor, prostor predstave (predstavitve) in prostor, ki ga doživljamo. Pri tem je slednji tesno povezan z ostalima dvema.

Med naštetimi oblikami vidni prostor ni homogen, ker opazovalec glede na svoj položaj različno sodi o odnosih med telesi. Vidni prostor je torej sistem razmestitve, kjer vsa stojišča — gledišča (vse točke) niso enakovredna (organizatorično — topološka hierarhija).

Osnovne tri vrste prostora niso jasno ločene med seboj. Določene določnice ene oblike se pogosto srečajo z drugimi. Tako ima vidni prostor s svojo tridimenzionalnostjo tudi znake evklidskega prostora in ga lahko realno opišemo.

Kaj je značilno za arhitekturni prostor kot obliko vidnega prostora? Vidni prostor lahko vrednotimo glede na smiselne zveze (med telesi) in glede na njegove pomenske vsebine. Za vsak prostor posebne smiselne zveze je značilna njegova struktura, funkcija in pomen. Ker pa te posebnosti zaznamo le skozi telesa, so telesa tista, ki tvorijo arhitekturni prostor. Tvorijo pa ga na arhitekturni način, tj. glede na način, kako ga obkrožajo.

Zato je v našem primeru smiselno šteti za prostor le tvorbe, ki sledijo direktno iz odnosov med telesi. Prostor pa imenujemo vse, kar pri tem opišemo kot »tisto med telesi«.

Pri tem izhajamo iz naslednjega:

Vzemimo par teles. Telesi stojita na medsebojni razdalji. To ne pomeni le, da sta med seboj ločeni, da torej zavzemata različni poziciji, temveč, da sta med seboj povezani v smislu ustvarjanja »tistega vmes« (slika 3). Opazovalec, ki opazuje in presoja »tisto vmes«, tj. medsebojni odnos stebrov, spozna po velikosti njune medsebojne razdalje, da stojita blizu skupaj ali pa daleč narazen (ne smemo pozabiti, da je sodba »blizu ali daleč« odvisna od višine oz. razsežnosti teles). Glede na to presodi, da je odnos izrazit ali pa šibek. Sodbo o intenzivnosti odnosa, ki temelji na zaznavi, torej izoblikuje glede na velikost razdalje. Poleg tega tudi vemo, da opazovalec stebra presoja v odnosu do samega sebe. Predvsem je pomembna velikost razdalje med njim in stebroma. Z vidika celotnega prostora to pomeni, da so z mestom opazovanja že določene karakteristike odnosa opazovalca do prostora.

3_2_3
Slika 3: Telesa ustvarjajo »tisto vmes«, kar spoznamo kot prostor. Primer na sliki kaže industrijski objekt (zbiralnik za plin), kot sta ga fotografsko upodobila zakonca Becher.

Paru stebrov priključimo nova telesa. Območje zajamemo kot prostor, ki ga tvori več teles. Če pustimo stati le vogalne »stebre«, se območje notranjega prostora ohrani. Medsebojni odnos teles postane obod določenega območja. To pomeni, da je območje, ki ga tvorijo telesa, prostor. Njegovo razsežnost določajo odnosi med temi telesi.

Iz pokazanega je jasno, zakaj lahko štejemo kot prostor le tvorbe, ki sledijo neposredno iz odnosa med telesi. Pri tem velja opozoriti na to, da je zaznava prostora povezana s tridimenzionalno razsežnostjo področja. Pomembno je tudi, v kakšnem odnosu (razmerju) so vodoravne in navpične razsežnosti. Zelo težko imenujemo prostor področje, ki ga določa par zelo vitkih stebrov. Prostora sploh ne zaznamo, če ni določen z vodoravno razsežnostjo teles. Šele večjo vodoravno razsežnost oziroma odnos dveh stebrov do tretjega zaznamo kot prostor.

3_2_4
Slika 4: Prostora ne zaznamo, če ni določen z vodoravno razsežnostjo teles. Na sliki je La defense v Parizu arhitekta Von Speckelsena. Vidimo, da kljub temu, da manjkata sprednja in zadnja stena, jasno vidimo notranji prostor.

Zaznavanje (spoznavanje) prostora

Osnovno doživetje prostora je omejenost (slika 5). To doživetje lahko spreminjamo na več načinov: s spreminjanjem oblike prostora in njegovih razmerij, s karakterjem obodnih sten ali teles v prostoru, z mestom opazovalca… Opazovalec je lahko nizko spodaj, visoko zgoraj… Prostor je lahko ozek ali širok, njegove meje so lahko jasno ali slabše izražene. Pogled se lahko odpira naprej ali na stran.

3_2_5
Slika 5: Osnovno doživetje prostora je omejenost. Na sliki: Neue Staatsgakerie Stuttgart, delo Jamesa Stirlinga, Michaela Wilforda in partnerjev.

Omejenost je razmerje med opazovalcem in širšo okolico, občutek, ki ga ima opazovalec, ko »meri« prazen prostor. Opazovalec zazna prostor, tako da ugotovi medsebojna razmerja med telesi; pravimo, da telesa medsebojno razvrsti.

Razsežnost telesa in razdalje do ostalih teles oziroma do opazovalca zaznamo kot razmerje velikosti. Govorimo o velikosti telesa, o njegovi obliki in o razdalji. S temi pojmi opisujemo geometrične lastnosti teles. Z njimi je prostor vzpostavljen. Kvalitete, kot so barva, tekstura, optična tesnost (ter pomen…), pa prostor vidno realizirajo. Vsi ti pojmi skupaj opisujejo (določajo) svojevrstnost (posebnost) telesa in s tem tudi prostora.

Da bo stvar bolj jasna, povejmo naslednje: gotovo je, da ne dobimo z merjenjem enakih rezultatov, kot z zaznavo. Ko govorimo o oddaljenosti ali bližini, je ta sodba po eni strani odvisna od razdalje med telesi, po drugi strani pa je odvisna od tega, kakšna so telesa; ali so intenzivne ali neizrazite barve, ali se skoznje dobro ali slabo vidi in podobno.

Velikost in razdalja

Glede na količino želenih detajlov obstaja optimalna razdalja opazovanja. Optimalna razdalja v gledališču določa ceno posameznih vstopnic. V filmu vidimo dramatično zgodbo po majhni razdalji med igralcem in kamero. Glede na to, kar želimo povedati, izbiramo med posnetki od blizu in dolgimi goriščnicami. Enako velja tudi za oblikovanje prostora, ko je »vse« odvisno od razdalje od trenutnega položaja, ki ga ima človek v prostoru.

Velikost je obratno sorazmerna z razdaljo. Dlje ko je neko telo, manjše se nam kaže (slika 6). Vedeti pa moramo, da se razdalja loči od velikosti šele s premikanjem človeka po prostoru, ko se razdalja med njim in telesi stalno spreminja. Dokler se po prostoru ne premikamo, je naša sodba o njem bolj ali manj ploskovna (več o tem glejte v knjigi Milana Butine: Prvine likovne prakse). Torej je premikanje zelo pomembno za dojemanje in razumevanje prostora (in stvarnosti). Za normalen razvoj percepcije in mišljenja sploh je motorična interakcija z okoljem, ker nas telesno gibanje oskrbi s povratno informacijo in informacijami o tistih delih prostora, ki jih ne moremo zajeti z enim pogledom, nujno potrebna.

3_2_6
Slika 6: Velikost je obratno sorazmerna z razdaljo. Dlje ko je neko telo, manjše se nam kaže. Povsem jasno je, da so stolpnice v zadnjem planu, čeprav so na videz manjše, v resnici večje od hiš v prednjem planu. Na sliki je Mexico.

Mišljenje poteka podobno kot premikanje (gibanje). Ko se premikamo in ko mislimo, se gibljemo od manj popolnega znanja k popolnejšemu. S premikanjem in mišljenjem nadomeščamo manjkajoče informacije. Več informacij — boljše mišljenje — ustreznejša dejanja.

S premikanjem se trem prostorskim dimenzijam pridruži še časovna dimenzija. V resnici ne vidimo dogajanja samega, temveč spremembe na stvareh. Premikanje je tudi spreminjanje odnosa med opazovalcem in telesi (opazovalec ga lahko zazna samo v primerjavi z drugimi telesi v prostoru) in čas je dimenzija tega spreminjanja (pomaga nam opisati spremembe in ne obstaja brez njih). Torej sta premikanje (gibanje) in prostor povezana v neločljivo celoto, v časovno prostorski kontinuum.

Osvetlitev — barva, tekstura, optična tesnost (prosojnost)

Prostorsko sliko ustvarja veliko elementov. Največ vidnega polja zapolnijo tla in nebo (strop). Zelo so pomembni detajli, ki so nam blizu: teksture površin, ritmi in spremembe površin. Kvaliteta luči neposredno določa intenzivnost videnja barve, teksture, gibanj, obrisov… Pogled proti soncu poudari silhuete in je povsem drugačen, kot če sije sonce s strani; takrat postanejo vidne teksture in detajli. Z umetno lučjo se da usmerjati pozornost, spreminjati navidezno obliko prostora. Že samo z lučjo je možno oblikovati prostorske slike. Ponoči lahko izginejo sicer pomembni prostorski poudarki in dogodki; vse skupaj dobi videz pomirjujoče enotnosti. Lahko pa se ustvari celo popolnoma nov svet luči.

Splošno znano je, da se zdijo opazovalcu ploskve določenih barv bližje kot ploskve drugih barv, čeprav so dejansko vse enako oddaljene. Tako se zdi, na primer, žareče rdeča ploskev bližje kot svetlo modra. Barve torej vplivajo na optično dojemanje razdalje tako, da rezultat zaznave ni enak rezultatu meritve.
Tako kot vpliva barva na določitev razdalje, vpliva tudi na določitev velikosti ploskve. Vemo, na primer, da črna oziroma bela barva ploskev navidezno pomanjša oziroma poveča glede na njeno izmerjeno velikost. Za ta pojav pa ni kriva le barva sama, temveč tudi skozi vpadno svetlobo dobljena svetlost. Pri močni luči se zdi barva svetlejša kot pri šibki luči. Poleg tega vpliva barva vpadne svetlobe na barvni ton obarvane ploskve. Ker je barva (bolje zaznavanje barve) prav tako vezana na svetlobo kot svetloba na barvo, zaznavamo skupaj z lučjo hkrati tudi barvo ploskve. Barva in svetloba sta torej med seboj neločljivo povezani. Zato govorimo o moči in barvi svetlobe same kar skupaj z barvo ploskve.

Vzorci na površini, na primer raster in zrnatost različnih velikosti, povzročajo navidezne spremembe velikosti in razdalje do ploskev, podobno kot to dela barva. Tako se zdi ploskev s fino teksturo bolj oddaljena od opazovalca kot tista z bolj grobo teksturo pri enaki izmerjeni razdalji. Po drugi strani pa izgleda ploskev s fino teksturo večja kot ploskev z bolj grobo teksturo. To je pravzaprav paradoksalen pojav, ko se ploskev hkrati navidezno oddaljuje in veča (namesto, da bi se manjšala).

Imamo brezbarvno, popolnoma ravno, polirano stekleno ploskev brez odbleskov. V idealnem primeru je ne zaznamo. Če pa je na steklu vsaj zelo tanek sloj barve ali prahu, je to že dovolj, da jo bomo lahko optično zaznali, medtem ko bomo lahko še vedno videli skoznjo. Gostejša ko bo obloga, se pravi, več ko bo ploskev nudila odpora pogledu, težje bomo videli skoznjo.

Iz izkušenj vemo, da je obodno in s tem prostorotvorno delovanje ploskve (na primer stekla ali pa stene iz prosojnega materiala) toliko manjše, kolikor je manjša optična tesnost. Prostor izgleda toliko »večji«, kolikor manj zaznamo njegove meje.

Pomen

Nujno potrebne so tudi tiste sestavine okolja, ki jih vidna okolica sama ne more izraziti. Prikliče pa jih naša splošna sposobnost, da dopolnimo vsako delno zaznavo ali spoznanje v celoto, ko prikličemo manjkajoče iz spomina. Človek želi najti pomene stvari, ki jih vidi; želi povezati vidna telesa z vedenjem in pomeni v svojih mislih. Turisti vidijo okolico s svežimi očmi in je ne povezujejo pretirano z osebnimi občutki in pomeni, ker so zaposleni z orientacijo. Vsakodnevni popotnik pa ni tako pozoren do širšega okolja (prostora), ker ga že pozna. Njegov pogled zajeme le ozek kot naravnost pred seboj in je usmerjen predvsem na dogodke na poti sami. Ugotovili smo že, da določajo arhitekturni prostor telesa arhitekturne vrste. Zato imajo telesa te vrste pri vrednotenju arhitekturnega prostora verjetno primarni, telesa drugačne vrste pa manjši pomen.

Pri vrednotenju mestnega prostora, na primer trga, so v prvi vrsti pomembne zgradbe (telesa arhitekturne vrste), na trgu stoječa drevesa (telesa, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa gledamo praviloma kot elemente, ki trg sodoločajo. Parkirani avtomobili ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge (slika 7).

3_2_7
Slika 7: Pri vrednotenju arhitekturnega prostora so v prvi vrsti pomembne zgradbe (telesa arhitekturne vrste), na trgu stoječi avtomobili (telesa, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge. Primer je iz Sicilije.

Telesa torej vidimo glede na njihovo vrsto v določenem zaporedju (po rangu). Že samo telesa arhitekturne vrste pa so lahko različnega pomena, odvisno s kakšnega vidika vrednotimo prostor. Tako lahko, na primer, notranji prostor cerkve gledamo v njeni celoti, kjer imajo posamezni deli oboda prostora (približno) enak pomen. Lahko pa ga gledamo tudi z vidika ritma, ki ga tvori zaporedje stebrov in lokov. Po tem so stebri, pilastri, niše… proti ostalim elementom prostora bolj pomembni. Vedno so bolj pomembna primarno opazovana telesa. Torej ni zaznano določeno samo z velikostjo, razdaljo, lego in lastnostmi materialov teles, temveč tudi s pomembnostjo, oziroma pomenom, ki ga ti elementi imajo gleda na arhitekturno celoto (kompozicijo).

Iz do sedaj povedanega jasno vidimo, da je arhitekturni prostor fenomen, ki je odvisen predvsem od zaznave. Spoznali smo, da zajamemo prostor tako, da zaznamo odnose med telesi, ki ga napolnjujejo. Ti odnosi pa izhajajo iz razvrstitve teles, ki ni odvisna toliko od volje, temveč se izvrši predvsem spontano v toku zaznave. Poleg tega je zaznavanje oz. vrednotenje odnosov odvisno od pozornosti opazovalca.

Praviloma ne moremo zajeti prostora le z enim pogledom. S posameznimi pogledi vidimo le izseke, prostorske segmente, ki jih povezujemo s spreminjanjem smeri pogleda. Zato je dojemanje in presojanje prostora iz določenega kraja (mesta opazovanja) možno le miselno, potem ko smo ga zaznali po delih.

Nujno pa je poudariti, da ima vsak topos prostora neko »objektivno« (od nas neodvisno) vsebino, saj povzroča v človeškem telesu sebi lastne občutke (npr. spodaj, zgoraj, globoko, pokončno, spredaj, v sredini ipd.). Seveda pa te elementarne občutke v osebnem doživljanju lahko različno vrednotimo. Območja prostora nimajo docela takšnih vrednosti (pomenov), kot jim jih da vsak posameznik v prostoru posebej.

Človek se pri likovno—arhitekturnem delovanju v prostoru ukvarja z velikostjo, obliko, medsebojno lego, smerjo itd. prostorskih teles, ki imajo določene lastnosti. S pojmi, kot so velikost, lega in razdalja med telesi, opisuje, kako prostor konstituira (vsaka oblika ima neko abstraktno vrednost: je krog, kvadrat, trikotnik…), s pojmi kvalitete pa opisuje, kako prostor perceptivno realizira (vsaka oblika ima svojo likovno vsebino: ima neko barvo, svetlost, teksturo…). Vsi pojmi skupaj govorijo o svojevrstnosti (posebnosti) telesa (vsaka oblika ima neko relativno vrednost (kontekst), ki izhaja iz njenega odnosa do prostora in oblik, ki jo obdajajo in vplivajo nanjo). Zgodovina arhitekturnega prostora je pravzaprav le zgodovina »odličnih« arhitekturnih prostorov. Govorimo v glavnem le o mestnih središčih, o cerkvenih prostorih in deloma še o gradovih. O drugih arhitekturah, ki pa so sicer v večini, pa ne govorimo, ker ni pravih podatkov (ostankov). Tako je zgodovinski pregled dogajanj v razvoju prostora s tega vidika nujno zelo omejen in vprašljiv.

Romanska arhitektura se je začela tam, kjer se je tudi najbolj razvila, tj. v južni Evropi, kjer se je tradicija antike zelo čutila. To je bil čas, ko so prilagajali antična spoznanja cerkvi, ki je bila nosilec razvoja. V glavnem so se v romaniki izražali le s hladnimi in toplimi barvami. Tako je bila zastopana skoraj izključno čustvena komponenta, ki je bila tudi zelo poudarjena. Prostori so bili zato bolj nizki in majhni in poslikave so bile bolj nepredmetne. Tako je bil občutek omejenosti zelo močan. Kakor da bog sumi vsakega živega in ga že v naprej obsodi za krivega. Nad portali so pogosto upodabljali zadnjo sodbo.

Romanika je bila prvi internacionalni stil (slika 8).

3_2_8
Slika 8: V romaniki so se v glavnem izražali le s toplo—hladnim kontrastom. Tako je bila zelo poudarjena čustvena komponenta. Prostori so bili bolj nizki in tesni. Stolnica v Modeni.

Gotska arhitektura se je začela na severu Evrope. Sicer je bila nosilec kulture še vedno cerkev, razvijajoče se meščanstvo, ki je bilo na severu močnejše, pa je vnašalo v arhitekturo miselno kvaliteto, ki je preglasila čustveno. Rezultat oziroma glasnik miselnega je bil pojav volumna in glavno likovno izrazno sredstvo je bila senca. Prostor je pogosto stopil na mesto mase. Odtod v plastiki draperija — pod katero ne more biti telesa, ker je pregloboka — in v arhitekturi oporniki. To pomeni, da so drugačni miselnosti prilagodili tudi sŠmo tehnologijo gradnje. Začeli so se zavestno ukvarjati s prostorom (s praznino), ki je postajal višji in zračnejši. Poslikave so bile bolj predmetne.

Gotika je bila drugi internacionalni stil in predstavlja nasprotje romaniki (slika 9).

3_2_9
Slika 9: Rzvijajoče se meščanstvo je vnašalo v arhitekturo miselno kvaliteto. Rezultat oziroma glasnik miselnega je bil pojav volumna in glavno likovno izrazno sredstvo je bila senca. Prostor je pogosto stopil na prvo mesto. Palazzo Publico, Piazza del Campo, Siena.

V renesansi je bilo nosilec razvoja meščanstvo. Ker le—to ni bilo napredno, se je arhitektura uprla na antiko. Z novim načinom oblikovanja prostora sta se prepletali miselna in čustvena komponenta. Onstranstvo so predstavljali kot svet popolnoma realnega, ki se seli v stvarnega. Človek je postal nova (osnovna) vrednota, ki je del narave in odkriva njene zakone. Vsak umetnik je bil znanstvenik, ker je moral odkrivati naravne, tehnološke in umetnostne zakone. Umetnost je bila družbena aktivnost in podrejena zakonitostim narave. Nekateri so pojmovali umetnost kot čisto ogledalo narave (Leonardo — miselna kategorija); drugi pa so trdili, da jo umetnik lahko nadgradi (Michelangelo — čustvena kategorija) (slika 10).

3_2_10
Slika 10: V renesansi se je arhitektura uprla na antiko, ki pa jo je tudi krepko nadgradila — na novo interpretirala. Stopnišče v Biblioteca Laurenziana genija Michelangela Buonarottija.

V baroku je arhitektura zopet pomagala cerkvi, da bi le—ta dobila, kar je nekoč imela. V srednjem veku je bil važen predvsem material, v baroku pa le videz. Skušali so ustvariti prostore, ki bi bili večji od dejanskih. Zato so odpirali stropove, da bi dobili nad realnim nov prostor — iluzionizem. Mentalna in prostorska usmerjenost je bila navzgor — človek je bil hkrati v stvarnem svetu in na nebu. Kot da se je selil v gornji kubus (renesansi nasprotna usmeritev). Z višino je zgoščenost padala, ker so spoštovali težnost in tektoniko. Veliko so se ukvarjali s svetlobo, ki so jo vodili skozi line v zelo debelih zidovih v notranjost cerkva. Tako so dobili usmerjeno luč. Vse skupaj je izražalo zelo močno miselno komponento.

V rokokoju je postajal človek upodobljen v nezemskem, v gornjem kubusu vedno bolj nepredmeten. V bistvu se je vračal v spodnji kubus, se pravi zopet se je usmeritev obrnila navzdol, v realno in nebo se je praznilo, kar pa je kljub vsemu dajalo neko lahkotnost. Najpomembnejša je bila enotnost kraja, časa in dogajanja in pa forma, kar je bil odraz svetovljanskega plemstva. Ustvarjalci so iskali ponos, jasnost, vzvišen stil, plemenit izraz. Oponašali so vidno in uporabljali strogo določene forme.

V romantizmu je bil prostor stvarnega in življenja na eni strani, zraven (vzporedno) pa je bil prostor nestvarnega in nepredmetnega. Oboje je obstajalo vzporedno in relacije nadrejeno — podrejeno ni bilo. Prevladala je vodoravna usmeritev. Tako je bilo neživo ekvivalenten pojem živemu. Zato je obstajalo v arhitekturi predmetno in nepredmetno sočasno.

V realizmu in kasneje se je arhitektura prenesla na nivo razrednih nasprotij. V Evropi se je razvoj klasičnega končal. Do moderne je arhitektura sledila družbenim potrebam, z moderno pa je začela hiteti pred časom. Postati slaven po smrti je bilo zelo v modi. Zato se je tudi znanost hitro razvijala. Amerika se je priključila evropskim arhitekturnim tokovom in pogosto postala odločilna. Moderna je bila predvsem občutljiva in trenutna.

Po vsej Evropi se arhitektura zaradi neenakomerne razvitosti ni razvijala enako hitro. Do moderne so bili stili vezani na določen družbeni razred. Internacionalna arhitektura je bila odraz predvsem visoko razvitih dežel. Arhitektura je postala soustvarjalec in odraz družbenih hotenj. S tem je nehala koketirati z družbo in v njej iskati zaščitnika. Kazala je njena nasprotja. To se je začelo že v času impresionizma. Razvoj družbe in znanosti je zahteval objektivnost. Arhitekt se je s tehniko dokazoval. Arhitekti »tehniki« so ustvarjali zgradbe, ki so bile predvsem konstrukcije (slika 11).

3_2_11
Slika 11: V moderni se je arhitekt dokazoval s tehniko. Arhitekti »tehniki« so ustvarjali zgradbe, ki so bile predvsem konstrukcije. Fiatova tovarna v Lingottu, Torino, Italija.

Literatura

Nicolai Hartmann: Kategorialanalyse des Raumes; v: Philosophie der Natur; Berlin, 1950.

Donald Appleyard, Kevin Lynch, John R. Myer: The View from the Road; MIT Press, Cambridge, Massachusets, 1964.

Milan Butina: Prvine likovne prakse; Debora, Ljubljana, 1997.

Milan Butina: Slikarsko mišljenje; Cankarjeva založba, Ljubljana, 1995.