10. predavanje — povzetek

Barvna teorija

O barvi in svetlo—temnem

Barva je zgolj občutek barve. Zato je temeljni zakon vede o barvah tista zakonitost, po kateri deluje organ vida. Vse oblike nastajanja, mešanja in občutenja barv so lahko in morajo biti pojasnjene s tem »nadrejenim principom.«

Organ vida deluje kot računalnik. Računska opravila (funkcija možgan) in izdelek (občutek) sta standardizirana. Prilagoditev na ta standardizirani proces se zgodi pri vnosu podatkov (oko).

Vstopna enota je tako programirana, da vhodno informacijo preoblikuje in korigira. Prilagodi jo standardiziranemu manevrskemu prostoru računalnika in izhodne enote. Zaznavni (občutni) mehanizem v izhodni enoti ima zelo omejeno območje. Ko se dražljaj stopnjuje čez določeno mero, to ne povzroči še močnejšega občutka. Po drugi strani pa ima organ vida neverjetno sposobnost prilagajanja. Naše oči so zmožne izravnati izjemne svetlobne kontraste. Vsekakor pa za to potrebujejo določen čas.

Ne glede na to, kakšni so bili podatki, lahko programi izračunajo le to, za kar so bili programirani. In programi so naravnani na sposobnosti izhodne enote. Tako količine in kvalitete barvnih občutkov niso direktno odvisne od barvnih dražljajev. Oko mora velika nihanja v kvaliteti svetlobe prilagoditi območju občutljivosti organa vida. Vhodni podatki so tako prilagojeni, da je ohranjen kar največji manevrski prostor navzgor in navzdol, torej za svetlobe in sence. Prilagoditvene programe poznamo kot prilagoditev, preubranost in simultani kontrast.

Količinska prilagoditev se zgodi najprej mehanično, kot z nekakšno zaslonko. Če pri skrajnih pogojih zaslonke ne moremo bolj zastreti ali odstreti, nastopi kemični mehanizem. Takrat se pač spremeni občutljivost sama. Sistem deluje podobno tudi pri različnih kvalitetah svetlobe, le da se sedaj območje občutkov ločeno prilagaja različnim intenzivnostim žarkov.

Neki prizor lahko obsega različne stopnje intenzivnosti, in oko se adaptira na povprečno vrednost. Ta srednja vrednost postane norma in vse vidno polje vidimo s stališča te norme (povprečne vrednosti svetlobne in barvne intenzivnosti). Lahko pa se prilagodimo tudi na posamezne dele vidnega polja, na primer na zasenčeni del. Ko se oko na novo adaptira, lahko jasno razloči prej nejasne detajle.

Vse to skupaj imenujemo adaptacija očesa. Pri tem veljajo zelo podobne zakonitosti kot pri fotografiji, ko govorimo o conskem sistemu, oziroma, da svetlomer »misli« srednje sivo.

Aksiomatski temelji barvnega sveta

Prabarve in osnovne barve

V zvezi s tremi vrstami čepkov v človekovem očesu govorimo o prabarvah. Prabarve imenujemo tri osnovne sposobnosti zaznavanja barv. To so: vijolično modra prabarva, zelena prabarva in oranžno rdeča prabarva. V očesu je latentno prisoten material za zaznavanje barv, ki je lahko aktiviran med minimumom in maksimumom, se pravi med 0 in 100 odstotki. Od intenzivnosti žarčenja v območju spektra je odvisno, kolikšen potencial bo dejansko aktiviran. In sedaj se pojavi vprašanje, koliko skrajnih barvnih zaznav je pravzaprav možnih. Iz slike 1 je jasno, da je takih zaznav osem in teh osem osnovnih barvnih zaznav imenujemo osnovne barve. Obstajajo torej tri prabarve in osem osnovnih barv. Prabarve so tri temeljne modalitete barvnega zaznavanja, osnovne barve pa so karakteristične zaznavne kvalitete. Te moramo imeti na razpolago, če želimo s snovnimi barvnimi sredstvi zgraditi celovit sistem mešanj. Že Leonardo je trdil, da obstaja osem osnovnih barv, ki jih ne moremo zmešati iz drugih barv. Lahko rečemo, da so prabarve aksiomi barvnega zaznavanja, osnovne barve pa so definicije.

10_2_1
Slika 1: Prabarve imenujemo tri osnovne sposobnosti zaznavanja barv. To so: vijolično modra prabarva, zelena prabarva in oranžno rdeča prabarva. V očesu je latentno prisoten material za zaznavanje barv, ki je lahko aktiviran med minimumom in maksimumom, se pravi med 0 in 100 odstotki. Od intenzivnosti žarčenja v območju spektra je odvisno, kolikšen potencial bo dejansko aktiviran.

10_2_2
Slika 2: Princip, kako deluje oko. V levem pravokotniku vidimo očesne potenciale sposobnosti zaznavanja barv, ki jih imenujemo prabarve. V desnem pravokotniku pa vidimo delne količine osnovnih barv, ki so tako nastale. (R — rumena, M — magenta rdeča, C — cian modra, V — vijolično modra, Z — zelena, O — oranžno rdeča, B — bela, Č — črna)

Princip, kako deluje oko, vidimo na sliki 2.

V levem pravokotniku vidimo očesne potenciale sposobnosti zaznavanja barv, ki jih imenujemo prabarve. V desnem pravokotniku pa vidimo delne količine osnovnih barv, ki so tako nastale. V vsakem stolpcu levega pravokotnika lahko praktično odčitamo, kolikšen delež (v odstotkih) potenciala posamezne barve je bil uporabljen. V desnem pravokotniku pa vidimo, kolikšen delež (v odstotkih) predstavlja posamezna osnovna barva v določenem barvnem tonu. To je tudi osnovna zakonitost barvne vede. V levem pravokotniku nanašamo potenciale prabarv, v desnem pa delne vrednosti osnovnih barv. Potenciali osnovnih barv ustrezajo kodi. Ne glede na to, kakšne so vrednosti v levem pravokotniku, je desni stolpec vedno polno zapolnjen:

enake količine potencialov vseh treh prabarv dajo belo osnovno barvo;

enaki količini odgovarjajočih potencialov dveh prabarv dasta rumeno (R), magenta rdečo (M) ali cian modro (C) osnovno barvo;

izkoriščen potencial le ene prabarve da vijolično modro (V), zeleno (Z) ali oranžno rdečo (O) osnovno barvo;

razlika med največjim razpoložljivim potencialom in največjim možnim da črno osnovno barvo.

Barvne modalitete

Psihologi delijo celoto konkretnih barvnih pojavov v tri skupine:

Snovno pogojeni pojavi; to so pojavi, ki so pretežno odvisni od barvne snovi ali barvila.

Z razsvetljavo pogojeni barvni pojavi; to so pojavi, ki so odvisni predvsem od razsvetljave in njenih okoliščin.

Subjektivno pogojeni barvni pojavi; to so pojavi, pri katerih je odločilna psihična integracija ali dopolnitev z občutki drugih čutil.

Barvne svetlobe in snovne barve

Pri mešanju barvnih snovi vidimo samo ostanke svetlobe, ki jih v mešanju udeležene barvne snovi odbijajo. Barvnim snovem rečemo kratko kar barve. Mešanje je nekakšno odštevanje ali subtrakcija valovnih področij in s tem tudi ustreznih količin svetlobe iz bele svetlobe: določen del svetlobe se izgubi v snovi. Praviloma bi pri mešanju dveh komplementarnih barv morali dobiti črno. Navadno pa zaradi snovnosti nosilcev barv nastane bolj ali manj temna siva barva. Nastane torej nevtralna, nepestra (nekromatična) barva. Snovi z barvno kvaliteto pa so pestre (kromatične) barve (slika 3).

10_2_3
Slika 3: Zaradi zakonitosti barvnega gledanja je možno trak spektralnih barv zviti v barvni krog.
a Vsaka barva dobi sebi nasproti svojo komplementarno barvo, to je tisto, s katero se dopolni v belo svetlobo.
b Mešanje barvnih snovi deloma odstopa od te sheme. Mešanje je nekakšno odštevanje ali subtrakcija valovnih področij in s tem tudi ustreznih količin svetlobe iz bele svetlobe: določen del svetlobe se izgubi v snovi. Praviloma bi pri mešanju dveh komplementarnih barv morali dobiti črno.

Površinske barve Barvilo se nam v normalnih življenskih pogojih javlja na površinah predmetov. Pri teh barvah je razlikovanje med predmetom in razsvetljavo izrazito, tako da se nam javljajo kot stvarne ali realne, ne pa kot zgolj fiktivne. Imajo posebne znake: 1. površinske barve lahko vedno razmeroma točno postavimo v določeno razdaljo; 2. površinske barve predstavljajo razmeroma trden sestav z motno površino, ki ga čuti oko kot neke vrste oviro ali odpor; 3. zato imajo lahko površinske barve katero koli orientacijo proti opazovalcu; 4. površinska barva nam javlja površino predmeta kot takega v njegovem podrobnem ustroju (ima vse krivine, razodeva nam snovno zgradbo in hrapavost zgornje plasti kakor objekt sam).

V likovni praksi se nam površinske barve javljajo na več načinov: 1. na sami površini kot predmetu; 2. na površini (v sliki) kot lastnosti naslikanih predmetov; ti dve pojavnosti se med seboj izpodbijata; 3. kot lastnost slikarskih barv, kjer zaznavamo barve kot predmete.

Ploskovne barve so čisti barvi vtisi in se javljajo brez predmetov. Pri njih razlikovanje med predmetom in razsvetljavo praktično ni možno. Barva se nam kaže kot čisto homogena barvna kakovost, ne da bi mogli prepoznati snovni ustroj ali ozadje barve, ki nam pove, iz kakšnega materiala je predmet. Slikarske barve so prav take barvne abstrakcije, saj v vidni naravi prevladujejo barve, ki imajo svoje predmetne pomene. Tako imajo barve svoje pomene, reducirane na same sebe. Tipični predstavniki so spektralne in njim podobne barve. Nasprotno površinskim, se nam ploskovne barve vedno javljajo le v frontalni smeri. Javljajo se kot ravne kakovosti. Prostor ni bistven moment za barvo, temveč samo za konkreten pojav barve.

Odnos med površinskimi in ploskovnimi barvami je takšen, da maksimum ene pojavnosti pomeni hkrati minimum druge.

V neposredni zvezi redukcije površinske barve na zgolj ploskovno je pojem »normalna razsvetljava«, in sicer v zvezi s pojmom »prava barva«.

Prostorninske barve Kakor hitro je barva kakor koli prosojna, dobi znatno prostorninski značaj, s katerim zgolj ploskovna oblika barve postopno izginja. Pogosto imamo vtis, da stoji prozornost v obratnem sorazmerju s prostorninskostjo. Čim tanjša je brezbarvna steklena šipa, tem manj prostorninski je njen značaj. Torej je največja prostorninskost barve v neki srednji stopnji prozornosti, kjer se meša z neko stopnjo še prosojne gostote.

Površinski pojav barve je z njenim prostorninskim nezdružljiv, ker je prostorninskost neizogibno navezana na prozornost, ki pa je nezdružljiva s površinskostjo.

Formalni parametri barve ali barvne dimenzije

Struktura urejenosti idealnega barvnega prostora je razvrstitev dimenzij! Znaki kvalitete so količinski odnosi med osnovnimi barvami.

Iz logičnih odnosov med prabarvami sledi urejenost osnovnih barv. Iz logičnih odnosov med osnovnimi barvami sledi urejenost barvnih kvalitet. Količinski odnosi med njimi so parametri kvalitete. Ti so urejeni tako, da barvni odtenki z enakimi vidnimi lastnostmi ležijo na istih prečnih ploskvah barvnega telesa. Ker barvne harmonije niso nič drugega kot razmerja količin med osnovnimi barvami, jih lahko količinsko določimo.

Barvni ton

Znake, po katerih se ločijo rumena, rdeča in modra, imenujemo barvni ton (vrsta pestrosti ali kromatičnost; hue, Buntton, Buntwert). Barvni ton je prava barvna kvaliteta, značilnost, ki barve med seboj ločuje po pestrosti. To je razmerje delnih količin pestrih osnovnih barv. Razmerje delnih količin nepestrih barv bele in črne so nepestri barvni odtenki.

Nepestrost

Znake, po katerih se ločijo bela, siva ali črna, imenujemo nepestrost (vrsta nepestrosti ali nekromatičnost; Unbuntwert); to je novi parameter. Nepestrost je spremenljivka oziroma funkcija barvnega tona, Harald Küppers pa jo obravnava kot posebno barvno dimenzijo.

Barvna čistost

Znake, po katerih se loči recimo močna oranžno rumena od svetlega okra, imenujemo barvna čistost (nasičenost ali stopnja pestrosti oziroma nepestrosti; chroma, Buntheit, Reinheit). Barvna čistost se nanaša na količino pestre (kromatske) kvalitete v nekem barvnem odtenku, ki jo spremlja ustrezna količina nepestrosti (nekromatičnosti). To je torej razmerje med količino nepestrosti in količino pestrosti.

Specifična barvna svetlost

Znake, po katerih se ločijo svetle barve od temnih, imenujemo barvna svetlost (value).

Absolutna barvna svetlost

Čiste barve so različno svetle in vsaki lahko poiščemo ustrezen svetlostni, tonski odtenek nepestrih barv.

Relativna barvna svetlost Vsak barvni odtenek lahko osvetlimo ali zatemnimo z dodajanjem bele ali črne. Takšne barvne odtenke imenujemo svetlostne tone ali valerje. O svetlostnem tonu govorimo v kontekstu, v katerem je primarno likovno izrazilo likovni element svetlotemno, na primer v renesančnem in baročnem slikarstvu … (tonsko slikarstvo). O valerju pa govorimo v kontekstu, v katerem je primarno likovno izrazno sredstvo BARVA.

Barvna sistematika in obvladovanje barvnega prostora: barvno mešanje

Romboedrski barvni prostor

V tem izvajanju se bom držal sistematike Haralda Küppersa. Njegov romboedrski barvni prostor je oblika barvnega telesa, kot je, na primer, barvna krogla. Ta model izhaja iz zakonitosti videnja, slikarske prakse, kjer imamo opravka z barvnimi snovmi, in tiskarstva, ko ustreza tribarvnemu oziroma sedembarvnemu tisku. Poleg tega ta model ustreza mešanju barvnih snovi in mešanju barvnih svetlob hkrati!

Če zanemarimo nepestro dimenzijo barvnega telesa, govorimo o barvnem krogu oziroma barvnem šestkotniku. V barvnem krogu (šestkotniku) so barve tako urejene, da ima vsaka barva do sosednjih barv največjo podobnost (barve se grizejo v rep). Barvni šestkotnik (krog) je osnova v slikarstvu, kot je dvanajsttonski sistem osnova v glasbi.

Vektorska predstavitev

V fiziki je vektor sila, ki izhaja iz določene točke in ima določeno smer. Kar vidimo v tabeli na sliki 1 shematično, bomo tukaj prikazali geometrijsko.

Izhodišče je osnovna zaznava črne barve. Trije vektorji, ki predstavljajo tri osnovne barve, izhajajo iz tega izhodišča in so enako dolgi, saj so tri osnovne barve med seboj enakovredne. Da bodo vektorji med seboj res enakovredni, morajo biti koti med njimi enaki. Torej znašajo koti med vektorji 120° Tako smo dobili ravninski model v obliki šestkotnika. Barvni šestkotnik je abstrahiran barvni prostor, ker zanemarja nepestro dimenzijo. Na njegovih šestih ogljiščih je šest osnovnih barv. Vsaka točka na ploskvi je jasno definirana glede na potenciale prabarv. Njeno mesto je določeno po zakonu paralelograma sil. Vendar v tem modelu lahko dobimo rezultanto le dveh vektorjev namesto treh. Zato zmanjšamo kot med vektorji pri izhodišču. Le—ti se tako dvignejo iz enotne ravnine in dobimo tridimenzionalni model. S preoblikovanjem namreč lahko predelamo idealni romboedrski barvni prostor v poljubno tridimenzionalno obliko. Ko zmanjšamo kot med njimi pri izhodišču na 60°, dobimo zelo zanimivo telo. Njegove ploskve so rombi, katerih krajša diagonala je enaka dolžini stranice (roba). Te rombe lahko torej razpolovimo in dobimo dva skladna enakostranična trikotnika (glej sliki 4 in 5). V tem romboedru je nepestra os mnogo daljša, kot so pestre osi.

10_2_4
Slika 4:

10_2_5
Slika 5: Ploskve idealnega barvnega prostora so rombi, katreih krajša diagonala je enaka dolžini stranice (roba). Te rombe lahko torej razpolovimo in dobimo dva skladna enakostranična trikotnika. V tem romboedru je nepestra os mnogo daljša, kot so pestre osi.

Red v romboedrskem barvnem prostoru

Iz črne (š) izhajajo vektorji prabarv. Linije, ki vodijo iz črne (š) v vijolično modro (V), zeleno (Z) in oranžno rdečo (O), predstavljajo tri vektorje. Kot rezultat nastane iz zelene (Z) in oranžno rdeče (O) rumena osnovna barva (R), iz oranžno rdeče (O) in vijolično modre (V) magenta rdeča (M) in iz zelene (Z) in vijolično modre (V) cian modra (C). Kot rezultat vseh treh vektorjev skupaj nastane bela (B). Seveda je bela (B) hkrati rezultat iz rumene (R) in vijolično modre (V), magenta rdeče (M) in zelene (Z) ter cian modre (C) in oranžno rdeče (O) (slika 6).

10_2_6
Slika 6: Iz črne (Č) izhajajo vektorji prabarv. Linije, ki vodijo iz črne (Č) v vijolično modro (V), zeleno (Z) in oranžno rdečo (O), predstavljajo tri vektorje. Kot rezultat nastane iz zelene (Z) in oranžno rdeče (O) rumena osnovna barva (R), iz oranžno rdeče (O) in vijolično modre (V) magenta rdeča (M) in iz zelene (Z) in vijolično modre (V) cian modra (C). Kot rezultat vseh treh vektorjev skupaj nastane bela (B). Seveda je bela (B) hkrati rezultat iz rumene (R) in vijolično modre (V), magenta rdeče (M) in zelene (Z) ter cian modre (C) in oranžno rdeče (O).

Pestre barve plašča romboedra so razmeščene tako, da se zmešajo v nepestro barvno os, če vrtimo telo okoli pokončne osi dovolj hitro. Nepestra skala dobi tako poseben pomen. Do nje pridemo tudi tako, da oklepajo vektorji v izhodišču med seboj kote 0o in se tako med seboj nevtralizirajo.

Vse tri pestre osi se sekajo v središču telesa pod kotom 90o. Ta absolutno simetrična razporeditev je posebnost logičnega reda v tem telesu. Romboedrski barvni prostor je idealni prostor, ki zelo dobro ustreza zakonom vidnega zaznavanja. Je pa še vedno le predstavitveni oziroma miselni model. Združuje dva sistema: nepestro linearno skalo in pestri šesterokotnik.

Podsistemi romboedra

Če razrežemo romboeder tako, da potekajo rezi hkrati po nepestri osi in po dveh nasproti ležečih si vektorjih pestrih osnovnih barv, razpade na šest enakih delov. Vsak zase je avtonomni podsistem, vsi skupaj pa sestavljajo integralni romboeder. Vsak del odgovarja šestim skupinam osnovnih barv. Zunanja ploskev, ki leži nasproti določeni osnovni ploskvi, je referenčna ploskev te osnovne barve. Vsaka geometrična točka tega podsistema leži torej na sečišču njenih štirih količin osnovnih barv, s čimer so definirane štiri pripadajoče delne količine.

Romboeder lahko prerežemo tako, da razpade v dva tetraedra in v oktaeder. Ta tri telesa predstavljajo tri podsisteme: mešanje z belo barvo, mešanje pestrih barv in mešanje s črno barvo.

Barvne dimenzije v romboedrskem barvnem prostoru

Barvni ton

Barvni odtenki, ki jih zmešamo iz določenih pestrih odtenkov in iz določenih nepestrih odtenkov, ležijo na istih zveznicah.

Barvni rezi ležijo paroma na nasprotnih straneh nepestre osi. Dva trikotnika barvnega reza skupaj tvorita paralelogram barvne čistosti (slika 7).

10_2_7
Slika 7: Barvni rezi ležijo paroma na nasprotnih straneh nepestre osi. Dva trikotnika barvnega reza skupaj tvorita paralelogram barvne čistosti.

Barvni odtenki na ravninah barvnih rezov so tudi sistematično urejeni (slike 8, 9 in 10).

10_2_8
Slika 8: V barvnem rezu leži vsak barvni odtenek na sečišču linij nepestrosti, stopnje nepestrosti in svetlosti.

10_2_9
Slika 9: V barvnem krogu (šestkotniku) leži vsak barvni odtenek na sečišču linij barvnega tona, stopnje nepestrosti in svetlosti.

10_2_10
Slika 10: Tridimenzionalni model »vseh« barvnih rezov v idealnem barvnem prostoru.

Barvni odtenki enake nepestrosti ležijo na istih zveznicah med določeno točko nepestrosti na nepestri osi in točko barvnega tona. Zveznico med na primer nevtralno (N) in zeleno (Z) imenujemo linija enake nepestrosti v tem barvnem rezu. Linije, ki so vzporedne z nepestro osjo, imenujemo linije enake čistosti, ker so točke na tej liniji enako pestre in enako nepestre. Kolikor bolj so te linije oddaljene od nepestre osi, toliko večja je njihova barvna čistost.

Vidimo, da imamo tudi pri parametrih kvalitete opraviti z geometrično preddoločenostjo. S tremi izmed štirih ravnin kvalitete je posamezna točka v barvnem prostoru natančno določena. Četrto ravnino dobimo kot nujno posledico.

Nepestrost

V integriranem tetraedru ležijo vsi barvni odtenki enake (ne)pestrosti na presečni ploskvi, ki jo dobimo, ko povežemo z ravnimi črtami neko točko na nepestri osi z vsemi točkami, ki ležijo na pestrem robu. Primer take ploskve vidimo na sliki 11.

10_2_11
Slika 11: V idealnem barvnem prostoru ležijo vsi barvni odtenki enake (ne)pestrosti na presečni ploskvi, ki jo dobimo, ko povežemo z ravnimi črtami neko točko na nepestri osi z vsemi točkami, ki ležijo na pestrem robu. Primer take ploskve vidimo na sliki.

Barvna čistost

Kako so razvrščeni ti znaki različnosti, vidimo na pogledu na sliki 12.

10_2_12
Slika 12: V idealnem barvnem prostoru ležijo barvni odtenki enake čistosti na presečnih ploskvah, ki so hkrati vzporedne s pestrimi robovi in z nepestro osjo. Na zunanji ploskvi enake barvne čistosti ležijo pestri robovi.

10_2_13
Slika 13: Tridimenzionalni model »vseh« ploskev enake barvne čistosti v idealnem barvnem prostoru.

V posamičnih integriranih tetraedrih imamo opraviti s presečnimi ploskvami, ki so hkrati vzporedne s pestrimi robovi in z nepestro osjo. Na zunanji ploskvi enake barvne čistosti ležijo pestri robovi. Kolikor bolj se oddaljujemo od te zunanje ploskve proti nepestri osi, toliko večja je stopnja nepestrosti, dokler se pri največji možni razdalji ne zlije kar z nepestro osjo samo.

Pri tem imamo opravka še z zelo zanimivo geometrično transformacijo. Bolj ko se oddaljujemo od skrajne zunanje ploskve (nepestrega roba) proti nepestri osi, krajša je stranica barvnega tona presečnih ploskev in daljša je stranica nepestrosti.

Barvna svetlost je parameter, ki odstopa iz togega in absolutno simetričnega principa romboedra. Skače popolnoma mimo reda, teče počez čez ustaljene strukture urejenosti.

Ploskve svetlosti so presečne ploskve posamičnih integriranih tetraedrov. Skupaj tvorijo ploskev, ki je »sila nepravilna«. Točka na ravnini enake svetlosti leži na presečišču linij barvnega tona, nepestrosti in barvne čistosti. Nepravilna oblika te ploskve izhaja iz dejstva, da niso vse osnovne barve enako svetle. Najtemnejša nepestra osnovna barva je vijolična, najsvetlejša pa rumena.

Zaradi »zapletenosti« pojma svetlosti se lahko zgodi, da nanj ne bomo dovolj pozorni. Vendar je z vidika zaznavanja ravno svetlost tista, ki je (lahko) najpomembnejši parameter. Zaradi neenake svetlosti osnovnih barv enaka geometrična razdalja v barvnem prostoru ne predstavlja tudi enake svetlosti barv, ki jih praktično zaznavamo. Zato moramo romboedrski barvni prostor nekoliko preoblikovati. Položaje večine posameznih osnovnih barv moramo tako spremeniti, da bodo barve ležale na istih ravninah kot nepestre stopnje, ki jih zaznamo enako svetlo.

Romboedrski barvni prostor je tako organiziran, da imajo barvni ton, nepestrost in barvna čistost popolnoma simetrično, kvantitativno ureditev. Ta red pa hkrati ne ustreza temu, kar mi zaznavamo s čutili. Če barvni prostor preoblikujemo tako, da bo ustrezal zaznavam, potem barvni ton, nepestrost in barvna čistost med seboj ne bodo več simetrični.

Medsebijno učinkovanje barv

Barve, ki delujejo skupaj, so lahko med seboj v harmoniji. Pri opazovalcu lahko vzbudijo zadovoljstvo in veselje. Lahko pa si stojijo v odnosih nasproti, ali pa se celo bijejo.

Nobena barva ni izolirana. Na vsako barvo vpliva barvni kontekst. Njihova vizualna pojavnost in s tem zaznava barv je rezultat »procesa konkurence«, ki se dogaja v očesu in ga imenujemo simultani kontrast, prilagoditev oziroma preubranost. Procesu zaznave pa ustreza barvni prostor. Barvni odtenki so med seboj brez povezave, če nimajo kvantitativne ali kvalitativne uglašenosti oziroma podobnosti. Nepovezani so, če ne ležijo na ploskvah enake količine ali ploskvah enake kvalitete oziroma kadar nimajo med seboj razdalje, ki bi jo lahko zaznali ali geometrijsko določili. Vsaka točka barvnega prostora leži na sečišču ravnin enake kvalitete ali ravnin enake količine. Barve, ki ležijo na isti presečni ploskvi, se ujemajo v enem parametru, tiste, ki ležijo na isti presečnici, se ujemajo v dveh parametrih. Ujemanje je lahko količinsko, če so potenciali prabarv oziroma delne količine osnovnih barv enake, ali tudi estetsko, če imajo skupne estetske značilnosti.

Predstavljajmo si poljubno ravno črto v barvnem prostoru, ki je sestavljena iz točk, ki predstavljajo množico barvnih odtenkov. Izberimo si več točk, ki ležijo med seboj na določenih razdaljah oziroma v določenem zaporedju. Z gotovostjo lahko trdimo, da so barvni odtenki z ritmom med seboj močno povezani in da se zdijo opazovalcu zanimivi, ker imajo skupno strukturo urejenosti. Pravimo, da so harmonično uglašeni.

Barvni odtenki lahko ležijo v barvnem prostoru na isti ravnini in imajo tako dvodimenzionalno povezavo. Predstavljajmo si, da izberemo takšne barvne odtenke, ki ležijo na ogljiščih poljubnega pravilnega mnogokotnika. Vsem tako izbranim barvnim odtenkom je skupno to, da je vsota prabarv pri vseh enaka (slika 14).

10_2_14
Slika 14: Barvni odtenki lahko ležijo v barvnem prostoru na isti ravnini in imajo tako dvodimenzionalno povezavo. Vsem barvnim odtenkom, ki ležijo na ogljiščih poljubnega pravilnega mnogokotnika je skupno to, da je vsota prabarv pri vseh enaka. Tako dobimo neskončno mnogo barvnih kombinacij.

Tako dobimo neskončno mnogo barvnih kombinacij (primer na sliki 15).

10_2_16
Slika 15: Vsem barvnim odtenkom, ki ležijo na ogljiščih poljubnega pravilnega mnogokotnika je skupno to, da je vsota prabarv pri vseh enaka. Na sliki je primer, ko je mnogokotnik trikotnik.

V barvnem prostoru pa nimamo le ene ravnine enake vsote, temveč jih je mnogo. Poleg tega imamo še ravnine enake količine prabarv in ravnine enake količine osnovnih barv v integriranih tetraedrih ter v belem in črnem tetraedru; imamo ploskve enake barvnega tona, enake nepestrosti, enake barvne čistosti in enake svetlosti. Kot harmonične zaznamo vse barvne odtenke, ki so ritmično ali simetrično organizirani in imajo skupen kvalitetni ali kvantitetni označevalec. To, kar barvne vede imenujejo kontrast, ni nič drugega kot nasprotje v enem ali večih znakih. Učinkovanje barv temelji na tem, kar jim je skupno, po čem se ločijo in kakšen je ritem razdalj v barvnem prostoru.

Barvno mešanje

Aditivno mešanje je direktna manipulacija, ker je manipuliran barvni dražljaj sam. Pri subtraktivnem mešanju pa se dogajajo stvari v drugem členu verige, namreč v območju materiala. Tako nastane modulacija indirektno in ne več direktno. To se zgodi zaradi absorpcije v filtrskih plasteh. Zato se oba vidika mešanja deloma razhajata. V barvnem telesu Haralda Küppersa je predstavljen kot nasprotni, recipročni, komplementarni princip. Pri aditivnem mešanju so nam zadostovale spodnje štiri osnovne barve romboedra, pri subtraktivnem pa potrebujemo zgornje štiri. Tako je tukaj bela izhodiščna barva namesto prejšnje črne. Tri zunanje ploskve romboedra, ki se stikajo v črni, so referenčne ploskve za aditivno mešanje. Tri zunanje ploskve romboedra, ki se stikajo v beli, so referenčne ploskve za subtraktivno mešanje. Torej so referenčne ploskve iste v obeh primerih, le da »gremo enkrat od spredaj nazaj, drugič pa od zadaj naprej« (slika 16). Primer aditivnega mešanja je televizor, primer subtraktivnega pa barvna fotografija.

10_2_15
Slika 16: V barvnem telesu Haralda Küppersa je subtraktivno mešanje barv predstavljeno kot nasprotni, recipročni, komplementarni princip aditivnemu mešanju. Tri zunanje ploskve romboedra, ki se stikajo v črni, so referenčne ploskve za aditivno mešanje. Tri zunanje ploskve romboedra, ki se stikajo v beli, so referenčne ploskve za subtraktivno mešanje. Tako so referenčne ploskve iste v obeh primerih, le da »gremo enkrat od spredaj nazaj, drugič pa od zadaj naprej«.

Integrirano mešanje — pigmentna zrnca absorbirajo nekaj barvne svetlobe (torej subtrakcija), po drugi strani pa zelo majhna zrnca, ki so premajhna, da bi jih lahko videli s prostim očesom, tudi reflektirajo, kar se potem prenese na mrežnico (torej adicija).

Barve lahko mešamo tudi optično, ker ima oko omejene sposobnosti razločevanja. Z očesimi čepki in paličicami, ki so kot sprejemne antene, je pogojeno, kako majhne stvari še lahko vidimo. Praktično so ugotovili, da lahko oko zazna posamezno stvar samo do velikosti 1/6 milimetra. Kar je manjše, se bolj ali manj meša s svojo okolico. Zato tudi lahko rastrsko tiskajo barve v tiskarstvu.

Ker oko reagira dokaj počasi, se mešajo barve tudi zaradi hitrosti (zaradi hitrih sprememb, ko se hitro giblje naša okolica ali pa mi sami). Meja zaznavanja je približno 18 barvnih dražljajev v sekundi. Zato ima najpočasnejša filmska kamera 18 slik na sekundo. Na dražljaje, ki so krajši, oko ne more več reagirati posamično. Zato se zdi, kot da zaznava srednjo vrednost večih dražljajev.