Splošno navodilo

Vaje koncipirajte abstraktno, nepredmetno … torej konkretno. Tako ne bo težav s »pomeni« in bo videti predvsem likovnost.

Vaje narišete sami (po svoji zamisli). Poudarek je na »narišete«. S prosto roko. Črta mora bit prostoročna!

Izdelki naj predstavljajo arhitekturo oziroma urbanizem. Torej naj bodo izdelki arhitekture oziroma urbanizmi.

Pri izvedbi imajo stari analogni mediji absolutno prednost. Predvsem prostoročna risba, kolaž … Izdelek slikate in naložite v spletno učilnico.
Vendar pazite, da bodo posnetki kvalitetni; ravni papirji, vzporedni robovi brez perspektivnega popačenja in pa predvsem dobra osvetlitev. Možna je tudi poobdelava na računalniku.

*

Uporabljam enakovredna pojma oblika in forma. Pomen imata enak. Rad bi le jasno ločil med formo, ki jo morate izbrati, ustvariti ali kakor že zahteva naloga in oblikami, ki pri delu nastajajo oziroma oblikami, ki so že tako lastnost vsega vidnega.
Vse vaje oddate v eni sami skupni akrobatovi—pdf podatkovnici.
Ime podatkovnice: Ime Priimek 5.pdf
Velikost slik (višina) 1080 x (širina) 1920 px.
Ta pdf obsega torej dve strani.

Za navdih

Stvari niso takšne, kot se zdijo. Niti niso drugačne.

Budistični izrek

Stvari so natanko takšne, kakršne naj bi bile.

Christopher Isherwood

Ne gre za to, kakšne so stvari, temveč, kako jih vidiš.

Silvio Wolf

Stvari ne vidimo takšne, kakršne so, temveč takšne, kakršni smo mi sami.

Talmud

Skrivnost sveta ni v nevidnem, temveč v vidnem..

Oscar Wilde

Predmet in ozadje

Odnos med predmetom in ozadjem oblikuje vidno zaznavanje. Predmet (obliko, formo) vedno vidim glede na tisto, kar ga obkroža (ozadje ali podlaga) — črke do strani, zgradba do okolice, kip do prostora znotraj in okrog, predmet fotografije do formata … Črne oblike na črni podlagi ne vidimo; brez razlikovanja in kontrasta oblika izgine.
Ljudje smo navajeni videti ozadje kot pasivno in nepomembno glede na predmet. Nasprotno pa so likovni ustvarjalci pozorni na prostore med in za elementi, odkrivajo njihovo moč pri oblikovanju doživetja. Ozadje ima tudi svojo lastno obliko in zahteve.

Grafični oblikovalci pogosto iščejo ravnotežje med predmetom in ozadjem, da bi tako vnesli energijo in red v obliko in prostor. Gradijo kontraste med obliko in protiobliko, da bi izoblikovali ikone, ilustracije, logotipe, kompozicije in vzorce. S kontrastom ali pa njegovim nasprotjem dodajam vidno energijo podobi ali znaku. Najmanjša nejasnost lahko oslabi rezultat in spremeni smer ali učinek.

Predmet in ozadje poznam tudi kot pozitivni in negativni prostor. V likovnem svetu se temu odnosu preprosto ne morem izogniti. Ko oblikujem logotipe in simbole spreminjam kompleksne pomene v enostavne, čiste oblike, ki očitno izražajo vsebine. Pri plakatih, prelomih in scenah z vsem, kar izpustim, ustvarjam ravnotežje med preostalim. Podobno v medijih, ki izražajo predvsem človekov odnos do časa vključno s knjigami, z vstavljanjem in razporejanjem prostora skozi čas spreminjam zaznavanje in tempo.

Predmet in ozadje – nadaljevanje

Sposobnost ustvarjanja in presojanja učinkovite napetosti med predmetom in ozadjem je temeljna vrlina vsakega likovnika. Zato se moram uriti izoblikovati prazen prostor, ko razporejam oblike, paziti na razlikovanje med pozitivnimi in negativnimi področji, ko določam merilo raznorodnih predmetov (slike in besedilo). Paziti moram na oblike, ki jih ustvarjajo elementi, če njihovi robovi ustvarjajo praznino, ki je enako mikavna, kot oblike same. Recimo temnejša, ko je oblika, bolj jasno je določena proti ostalim svetlejšim elementom.

Ko delam s predmetom in ozadjem imam vso moč, da ustvarimo ali uničimo obliko.

Razmerje med predmetom in ozadjem je stabilno, ko stoji oblika jasno ločena od svojega ozadja. Nekaj se dogaja v formatu. Tipično za običajno fotografijo.

Ko predmet in ozadje enako pritegneta naš pogled, dobim reverzibilen, dvosmeren odnos. Predmet in ozadje se izmenjujeta: enkrat vidimo v ospredju enega, potem drugega. Predmet svojo vlogo izmenjuje z ozadjem. Recimo v vzorcih.

Kompozicije, ki temeljijo na nejasnem odnosu predmeta in ozadja, izzivajo gledalca, da poišče fokusno točko. Predmet je premešan z ozadjem, gledalčevo oko bega po površini, ne da bi se lahko oprlo na dominantno točko. Recimo kubistične slike sledijo temu postopku.

5–1 — Prvi del naloge

Ta del vaje je drugačen, kot je bil lani!

Abstrakcija oblik

5—1a Ustvarim ali vzamem (svojo) kompozicijo s po eno samo formo (obliko ali protiobliko / zgradbo ali prostorom). Oblike in protioblike opazujem skupaj. Ne morem ločiti enega od drugega.
5—1b Izoliram ravno tolikšno mero vsake oblike (izrez, »crop«), da bom še vedno napeljeval na njeno identiteto. Iščem ravnotežje med pozitivnim in negativnim prostorom. Ustvarim dve kompoziciji.

Obe kompoziciji tega dela vaje predstavim skupaj na enem skupnem ležečem formatu 1080 x 1920 px. Obakrat izhajam iz ene in iste osnovne »pra—slike«.

5–2 — Drugi del naloge

Ta del vaje je drugačen, kot je bil lani!

5—2a Izhodiščna slika prvega dela vaje.
5—2b Grem v nasprotno smer, kot v prvem delu: namesto, da izoliram, dodajam: okolico, širim pogled, da bom še vedno napeljeval na njeno identiteto oblike. Okolico oziroma izrez širim tako dolgo, da ima izbrana oblika še vedno glavno oziroma opazno vlogo. Iščem ravnotežje med pozitivnim in negativnim prostorom. Ustvarim dve kompoziciji.
Pokažem tudi začetno stanje.

Obe kompoziciji tega dela vaje predstavim skupaj na enem skupnem ležečem formatu 1080 x 1920 px. Obakrat izhajam iz ene in iste osnovne »pra—slike«.
Predvsem pa naj bosta oba dela vaje povezana. Vse skupaj naj bi zgledalo enotno.

Poenostavljena navodila

5—1 Če se vam zdi zgornji opis preveč neoprijemljiv, pa lahko vajo poenostavite tudi v tem smislu:
V prvem delu v bistvu »kropam« dokler smem.
Torej imam sliko. Odrežem del. Pogledam, ali še prepoznam motiv, obliko … Če jo, še malo odrežem. Vse dokler motiva, oblike … ne prepoznam več. Zato zadnji odrezek prilepim nazaj.
Torej je vaja v tem, da od motiva, oblike … ravno še prav ostane. Taka »cropa« naredim 2. Pokažem tudi začetno stanje. Obakrat izhajam iz iste slike.

.
5—2 V drugem delu v bistvu »dodajam« dokler ne izgubim osnovne motiva, začetne oblike.
Torej imam sliko prvega dela vaje. Dodam okolico. Pogledam, ali še prepoznam motiv, obliko … Če jo, še malo dodam. Vse dokler motiva, oblike … ne zaznam več.
Torej je vaja v tem, da od motivu, obliki … ravno še prav dodam. Taka »pogleda« naredim dva. Izhajam iz slike prvega dela vaje.