8. predavanje — povzetek

Perceptivna realizacija prostora

Gibanje — merilo

Poskusimo ugotoviti, kako se človek orientira v prostoru. Glede na to, da vrednoti prostor predvsem po razdaljah (velikostih), moramo odkriti, katere lastnosti »razdalje« uporabljamo v preprostih primerih. Če bomo ravnali tako, da se bomo sklicevali le na te lastnosti, »nič« pa na naravo elementov, s katerimi delamo, bodo ugotovitve avtomatično veljale za vsak določen prostor in vsako »razdaljo«, ki ima določene ključne lastnosti. To pomeni, da naj bi temeljil sistem predvsem na elementih prostora.

 

Postavimo si dve vprašanji

1

Kako se (navidezno) spreminja razmerje med parom izsekov sten oziroma parom teles in človekom?

2

Kako je sprememba tega razmerja, ki jo človek kakor koli zazna med gibanjem, značilna za gibanje po določeni poti?

Najenostavneje povedano, je gibanje po poti sestavljeno iz približevanja k ciljem. To so pomembni krajinski poudarki in točke pozornosti, ki se jim med potjo približujemo, gremo mimo njih, ali pa nam predstavljajo končno postajo. Po njih merimo napredovanje in si oblikujemo pričakovanja (slika 1).

8_2_1
Slika 1: Gibanje po poti je sestavljeno iz približevanja k ciljem. To so pomembni krajinski poudarki in točke pozornosti, ki se jim med potjo približujemo, gremo mimo njih, ali pa nam predstavljajo končno postajo. Po njih merimo napredovanje in si oblikujemo pričakovanja.

Medtem ko se direktno približujemo ciljem, se v okolju tudi orientiramo, ko odkrivamo pomembne pojave in lasten položaj glede na njih. To je delno praktična, delno pa estetska aktivnost.

Občutek gibanja je sestavljen iz gibanja nas samih, iz navideznega gibanja okolice in iz oblike prostora, skozi katerega se gibljemo. Vsi ti dejavniki so med seboj prepleteni. Občutek premikanja nam daje to, kar vidimo; navidezno gibanje temelji na zunanjih objektih (slika 2). Gibanje samo interpretiramo, kot da se gibljemo glede na obliko okoliškega prostora. Navidezno gibanje okoliških objektov, za katere vemo, da so v resnici pri miru, interpretiramo kot lastno gibanje. Prostor čutimo kot neprekinjeno prostorsko sliko (sekvenco).

8_2_2
Slika 2: Občutek premikanja nam daje to, kar vidimo; navidezno gibanje temelji na zunanjih objektih. Gibanje samo interpretiramo, kot da se gibljemo glede na obliko okoliškega prostora. 

Vidnega polja ne interpretiramo le kot serijo oddaljenih pogledov ali zbirko objektov v gibanju, temveč tudi kot prostor, kot praznino, skozi katero se lahko gibljemo fizično ali pa samo s pogledom.

Osnovno doživetje prostora med gibanjem je omejenost in merilo omejenosti. To doživetje pa lahko spreminjamo na več načinov: s spreminjanjem oblike prostora in njegovih razmerij, s karakterjem obodnih elementov ali objektov v prostoru, z mestom opazovalca … Opazovalec je lahko nizko spodaj, visoko zgoraj … Prostor je lahko ozek ali širok, njegove meje so lahko jasno ali slabše izražene. Pogled se lahko odpira naprej ali na stran.

Formalni parametri gibanja po prostoru

S pojmom gibanje označujemo spreminjanje in vsakršno premikanje. To je lahko fizično premikanje človeka po prostoru ali pa le navidezno premikanje okoliških objektov, medtem ko se v resnici spreminja del okolja, ki ga človek v določenem trenutku opazuje, kot to v svoji knjigi smiselno loči Appleyard. Lahko bi celo rekli, da je gibanje spreminjanje (menjavanje) okolice na določen način.

Ko govorimo o gibanju kot takem, ločimo dve obliki:

Topološko gibanje

je gibanje/premikanje (mobilis). Z njim v zvezi nujno govorimo tudi o hitrosti. Topološko gibanje je zunaji, fizični, kvantitativni aspekt gibanja v prostoru.

Strukturalno gibanje

je gibanje/spreminjanje (motus). Z njim v zvezi nujno govorimo tudi o variabilnosti organizacije (degradacija). Strukturalno gibanje je notranji, kvalitativni aspekt gibanja v prostoru. Obe obliki gibanja sta med seboj povezani, čeprav se zdi, da sta povsem samostojni in neodvisni.

Z vidika gibanja človeka po prostoru pa ločimo tri oblike:

Lastno gibanje

človeka po prostoru praktično pomeni premagovanje razdalje in (zvezno) spreminjanje lastnega stojišča, s čimer se pratkično premika tudi koordinatno izhodišče. Dogaja se v realnem prostoru.

Navidezno gibanje okoliških objektov, za katere vemo, da so v resnici pri miru, interpretiramo kot lastno gibanje. Izgleda, kot da se giblje okolica glede na koordinatno izhodišče, ki je fiksirano. Dogaja se v zaznavnem prostoru.

Gibanje zaradi spreminjanja smeri pogleda

je praktično navidezno gibanje, le da je tukaj koordinatno izhodišče resnično pri miru.

Te tri vrste gibanja niso jasno ločene med seboj. Na primer ob lastnem gibanju vedno doživljamo še navidezno gibanje.

Medtem ko po navideznem gibanju okoliških objektov sodimo o gibanju nas samih, je to gibanje samo na sebi tudi užitek. Ko se gibljemo naprej, objekti pred nami in ob strani razpadejo v dve skupini in zdrsijo ob strani mimo nas ali pa se obračajo. Navidezno gibanje postane še posebej zanimivo, ko gledamo objekte v skupinah. Krajinski poudarki se lahko gibljejo glede na zadnji ali prednji plan, lahko so ujeti v premični okvir … Celotno vidno polje se nam lahko zdi v splošnem bolj umirjeno, ko se bližnji objekti gibljejo pred bolj oddaljenim ozadjem. Če so okoliški objekti daleč proč, če jih je malo ali če se nam ne zdijo pomembni, imamo občutek plavanja oziroma lebdenja, podobno kot pri vožnji z avionom (slika 1). Nasprotno, če so okoliški objekti blizu in če je poudarkov v okolju veliko, lahko dobimo občutek velike hitrosti tudi takrat, ko v resnici potujemo prav počasi. Občasno, ko naredimo oster zavoj (slika 3) oziroma ko je vidno polje preščipnjeno (slika 4), lahko dobimo občutek velike dinamike, ker se tempo spreminjanja okolice zelo poveča: vrtenje, naglica ali rast. Najbolj statičen od vsega je pogled na objekte, ki so v smeri poti hkrati pa predaleč, da bi se lahko med približevanjem večali primerno hitro.

8_2_3
Slika 3:
8_2_4
Slika 4: Ko naredimo oster zavoj oziroma ko je vidno polje preščipnjeno, lahko dobimo občutek velike dinamike, ker se tempo spreminjanja okolice zelo poveča. 

Dve tretjini vseh stvari in dogodkov, ki jih zaznamo, je naravnost pred nami. Ostala tretjina pa je še vedno bolj spredaj kot pa ob strani pravokotno na smer gibanja.

Opredelitev faktorjev, po katerih sodimo o gibanju

Objekt

Človek zazna gibanje tako, da ugotavlja spremembe razmerij med objekti in seboj. Glede na to, kako hitro se spremembe dogajajo, sodi o hitrosti lastnega gibanja. Govorimo o spremembi zaznane velikosti (o merilu), o spremembi oblike in o spremembi razdalje človeka do objekta.

V poglavju Elementi prostora smo ugotovili, da zaznamo posebnosti prostora le skozi objekte in da je v našem primeru smiselno šteti za prostor le tvorbe, ki sledijo direktno iz odnosov med objekti. Ker zaznamo tudi gibanje po prostoru po okoliških objektih (to je po telesih, ki določajo prostor), ga bomo definirali, kot smo prej prostor, po znakih teles.

Človek sodi o lastnem gibanju po elementih, ki prostor konstituirajo. Faktorji kvalitete objekta in hitrost skupaj določajo svojevrstnost (posebnost) gibanja po določenem prostoru. Zato lahko zaključim, da je doživljanje gibanja odvisno od kvalitete objektov ob poti.

Elementi poti

Za poljubni del poti v določenem prostoru je značilna neka sprememba. Ko jo ovrednotimo, lahko določimo njeno vrednost glede na spremembo veznih (pasov) odnosov. S to vrednostjo izrazimo posebnost določenega odseka poti v prostoru. Lahko rečemo, da je vrednost odvisna od opaženih elementov prostora na odseku poti.

Prej smo že ugotovili, da človek vrednoti prostor v odnosu do samega sebe. Predvsem je pomembna hitrost, s katero se spreminja velikost razdalje med njim in parom izsekov, kar bi lahko imenovali intenzivnost gibanja. Po analogiji lahko zaključimo, da so s potjo (z razmestitvijo objektov ob poti) že določene karakteristike spreminjanja odnosa človeka do oboda prostora. Torej je sprememba intenzivnosti funkcija »spremembe« kvalitete objekta.

Ovrednotenje gibanja

Najprej bomo obdelali faktorje, ki določajo spremembo kvalitete objekta, jih opisali in opredelili. Opisali bomo faktorje, ki so geometrične narave, kot so merilo, razdalja in oblika. Sledili jim bodo faktorji, ki vplivajo na spremembo zaznave okolice skupaj s hitrostjo. Na koncu bomo opisali še faktor pomena. Vrednosti prvih treh bomo določili v obliki kvalitet, vrednosti ostalih pa v obliki dodatnih vrednosti.

Faktorji kvalitete gibanja

Merilo

Eno najmočnejših vidnih doživetij je razmerje med opazovalcem in širšo okolico, občutek, ki ga ima človek, ko »meri« prazen prostor. Ta parameter se v glavnih potezah sklada s parametrom velikosti iz poglavja Elementi prostora.

Ko se gibljemo, se razmerje (merilo) človeka do elementov objektov navidezno spreminja, zato govorimo o spremembi (prirastku ali pojemku) kvalitete.

Razdalja

Glede na količino želenih detajlov obstaja optimalna razdalja opazovanja. Optimalna razdalja v gledališču določa ceno posameznih vstopnic. V filmu vidimo dramatično zgodbo po majhni razdalji med igralcem in kamero. Glede na to, kar želimo povedati, izbiramo med posnetki od blizu in dolgimi goriščnicami. Enako velja tudi za oblikovanje cestnega prostora, ko je »vse« odvisno od oddaljenosti od poti. Predvsem smo pozorni na bližnje objekte, ki se navidezno hitreje gibljejo, kot pa na bolj oddaljene, ki se nam zdijo statični (slika 5).

8_2_5
Slika 5: Predvsem smo pozorni na bližnje objekte, ki se navidezno hitreje gibljejo, kot pa na bolj oddaljene, ki se nam zdijo statični.

Ko se gibljemo, se razdalja med človekom in elementi objektov spreminja. Zato govorimo o spremembi (prirastku ali pojemku) kvalitete, ki je obratno enaka spremembi razdalje.

Ta parameter predstavlja hkrati tudi pot, ki jo opravi človek.

Smer gibanja

Pot je možno opraviti v kateri koli smeri (je reverzibilna). Kot da bi gledali film enako, če bi ga predvajali naprej ali nazaj. Zato pri prometnem okolju praktično ne moremo govoriti o spredaj in o zadaj v absolutnem smislu, temveč le relativno glede na trenutno usmeritev človeka.

Matematično gledano, kaže smer predznak kvalitete. Če je namreč predznak +, se objektu približujemo, in se, nasprotno od njega oddaljujemo, ko je predznak —.

Poleg tega ni nujno, da opravimo vedno celotno pot. Začnemo in izstopimo lahko tudi na vmesnih točkah. Zato se mora dati prostorska slika prekiniti.

Kot (oblika — lega)

Gibanje samo interpretiramo, kot da se gibljemo glede na obliko okoliškega prostora. Ko vidimo neki objekt ves čas pod istim kotom, zaključimo, da se gibljemo naravnost. Ko pa se ta kot spreminja, zaključimo, da se gibljemo okoli.
Če bi se dogovorili, v kateri smeri merimo kot , bi lahko tudi tukaj govorili o smeri; v kateri smeri se giblje človek okoli objekta.

Hitrost

Doživetje se spreminja s hitrostjo premikanja. Premikanje z določeno hitrostjo je lahko način, kako vzpostavimo z okoljem nov odnos. Neka odprtina je lahko pri veliki hitrosti dobro čitljiva, medtem ko je pri počasnem gibanju brezoblična, oziroma se nam ena in ista odprtina zdi pri veliki hitrosti prav majhna, med tem ko je pri majhni hitrosti primerno velika.

Z naraščanjem hitrosti se vidno polje oži. Bližnji objekti »grejo« hitreje mimo nas in pogled se ustavi na nekoliko bolj umirjenih (bolj oddaljenih) objektih.

Hitrost lahko nevtralizira neskladanje med človekom in njegovo okolico. Nasprotno doživetje se zgodi, ko se nam pokvari avtomobil na avtocesti in moramo naprej peš. Tedaj je merilo popolnoma izgubljeno. Torej vpliva hitrost na zaznavanje merila tako, da rezultat zaznave ni enak rezultatu meritve.

Ritem

Tempo in ritem sta jedro vsake prostorske slike. Tempo pozornosti, izgleda, je kazalec kvalitete poti. Kjer je tempo hiter, smo osredotočeni bolj na pot samo, kjer pa je počasen, imamo čas, da gledamo še levo in desno in smo pozorni tudi na bolj oddaljene objekte. Prvi primer je doživetje naglice, prisiljene pozornosti in napetosti, drugi pa počasnega »lebdenja«.

Barva — osvetlitev, tekstura, optična tesnsot (prosojnost)

Prostorsko sliko ustvarja veliko elementov. Najbolj smo pozorni na pot samo; na barvo in teksturo same površine tal, na obliko in ritem objektov na samem robu poti. Največ vidnega polja zapolnijo tla in nebo. Zelo so pomembni tudi detajli, ki so nam blizu ob poti: tekstura površin, ritmi in sprememba površine tal. Vse to povečuje občutek hitrosti gibanja glede na bližino oziroma oddaljenost in frekvenco. Kvaliteta luči neposredno določa intenzivnost videnja barve, teksture, gibanj, obrisov, … Pogled proti soncu poudari silhuete in je povsem drugačen, kot če sije sonce s strani; takrat postanejo vidne teksture in detajli. Z umetno lučjo se da usmerjati pozornost, spreminjati navidezno obliko prostora. Že samo z lučjo je možno oblikovati prostorske slike. Ponoči lahko izginejo sicer pomembni krajinski poudarki in dogodki in vse skupaj dobi videz pomirjujoče enotnosti. Lahko pa se ustvari celo popolnoma nov svet luči.

Ta učinkovanja zajamemo s faktorji kvalitete površine elementa objekta. Ti dodatno vplivajo na zaznavo hitrosti s tem, ko vplivajo na optično spremembo velikosti ploskve, oziroma s tem, ko njihovo menjavanje ustvarja ritem.

Barva in tekstura vplivata na zaznavo hitrosti prek optične spremembe velikosti in razdalje. Optična tesnost (prosojnost) pa vpliva na zaznavo hitrosti skozi spremembo velikosti prostora.

Pomen

Nujno potrebne so tudi tiste setavine okolja, ki jih vidna okolica sama ne more izraziti. Prikliče pa jih naša splošna sposobnost, da dopolnimo vsako delno zaznavo ali spoznanje v celoto, ko prikličemo manjkajoče iz spomina.

Končno želi najti popotnik pomene stvari, ki jih vidi; želi povezati vidne objekte z vedenjem in pomeni v svojih mislih. Turisti vidijo okolico s svežimi očmi in je ne povezujejo pretirano z osebnimi občutki in pomeni, ker so zaposleni z orientacijo. Vsakodnevni popotnik pa ni tako pozoren do širšega okolja (krajine), ker ga že pozna. Njegov pogled zajeme le ozek kot naravnost pred seboj in je usmerjen predvsem na dogodke na poti sami.

Če je v okolici veliko objektov, ki jih spoznamo za pomembne, je zaznana hitrost večja. Lahko bi rekli, da je zaznana hitrost odvisna od »gostote« pomenov v okolju.

Če uporabimo vse te faktorje, je glavni kreativni problem oblikovanja poti oblikovanje posamičnih prostorskih slik samih. Glavno je, da obdržimo kontinuiteto znotraj razvijanja, kontrastiranja materiala. Že sama pot je dokajšnje zagotovilo kontinuitete, vendar mora biti podprta s sosledjem prostorov, gibanj, orientacije in pomenov, ki morajo biti videti kot deli povezane celote.

Izgleda, kot da obstaja optimalni red velikosti za časovni interval med možnimi vtisi, ker dolgi intervali povzročajo dolgočasje, kratki pa napetost in zmedo. Torej mora imeti pot osnovni utrip, pravo frekvenco.

Če bi pridružili podobnim potem podobne ritme pozornosti in optimalni red velikosti, bi popotnik vedel, kdaj lahko kaj pričakuje. Pričakovanje oziroma nepričakovanje je kompozicijsko (kreativno) eden ključnih faktorjev. Pričakovanje je red (predvidevanje), varnost; pa tudi dolgočasje in monotonija. Nasprotno pa je nepričakovanje nered, presenečenje, zmeda; pa tudi zanimanje in vznemirjenje.

Rezultat gibanja — pot

Gibanje v prostoru praktično pomeni premagovanje razdalje (lahko le navidezno) in prestopanje »iz ene prostorske slike v drugo«. Pri tem opravimo pot, ki je enaka spremembi razdalje med človekom in objektom.

Občutek gibanja po prostoru je sestavljen iz posameznih prostorskih slik, kot zaporedja diapozitivov. Ko jih nanizamo zaporedno, dobimo nekakšno predstavo o našem celotnem gibanju.

Človek sicer pozna splošno vrednost (občutek) prostora, ki se je naložil vanj človekivno, glede na njegovo osebnost in okoliščine, ko se je gibal po prostoru. Toda vsako mesto prostora je posebno. Gre za recipročno korelacijo spreminjajočega se delovanja več opredelitev (usmeritev) na eno in isto stojišče. Zato tudi mislimo, ko govorimo o stojiščih, vedno le na prostorsko — posebna stojišča. Vsako tako stojišče pa je hkrati tudi točka, kjer se nahaja človek v določenem trenutku.

Vrednost (karakter) naše poti je torej rezultat posebnosti delov prostora. Da bi dobili odnose med vrednostmi posameznih vrednotenj prostorskih delov, si predstavljajmo prostor, poln ljudi. Glede na posamične različne reakcije dobimo sočasno vtise, ki bi jih dobil posameznik postopno, ko bi obiskal vsa ta različna mesta.

Opis poti, ki ga zapisuje navigator v dnevnik, je sestavljen iz podatkov o legi v določenem trenutku. S takim opisom je podana pot le približno, ker pač gibanje med posameznimi zabeležkami ni opisano. Če bi hoteli biti natančni, bi morali opisati gibanje prav v vsakem trenutku. Tak natančen dnevnik bi za vsak trenutek v času, ko je gibanje trajalo, imel zapis lege človeka v danem ternutku. To bi bila popolna preslikava časovnega intervala v množico točk na ploskvi, po kateri se je človek gibal.

V določenem času (pri določeni hitrosti) smo sposobni zaznati le omejeno število prostorskih slik. Pomeni, da potrebujemo za zaznavo ene prostorske slike čas dt. Vemo, na primer, da je človek sposoben zaznati 18 barvnih dražljajev v sekundi. S poskusi pa bi lahko ugotovili, kakšen čas potrebujemo, da zaznamo običajno prostorsko sliko v celoti.

Ker pa se vseskozi ukvarjamo z razdaljo, poskusimo tudi tukaj ugotoviti, kakšno razdaljo, bolje dolžino poti, je opravil človek. Navigator izračuna razdaljo med pari posameznih točk, in te razdalje na koncu sešteje. Gostejše ko so točke, boljši je izračun dolžine poti (»razdalje med začetno in končno točko poti«). To praktično pomeni, ker se nikdar ne gibljemo povsem naravnost, da je razdalja para točk vedno manjša od dejanske dolžine poti med njima.

Človek interpretira svoje lastno gibanje predvsem po navideznem gibanju okolice, to je po navideznem gibanju elementov objektov df. Rekli smo že, da je pot s enaka kar spremembi razdalje med človekom in objektom ld. Torej bi lahko vzeli namesto točk naše poti (tira) samih kar referenčne točke v obliki elementov objektov. Tako bi izenačili dolžino naše poti s premagano »razdaljo« med objekti. To pa je, praktično gledano, tudi tista razdalja, ki jo želimo opraviti. Gibanje (promet) izvira iz objektov in se končno k objektom (v objekte) tudi zliva.

Orientiranje v prostoru

Prostor se začne pred telesom (človekom). Prostora za seboj se sicer tudi zavedamo, saj smo ga prej ovrednotili in si ga zapomnili, vendar v danem trenutku deluje na nas le psihično. Če hočemo zamenjati ti dve vrednosti v smislu ene in iste osnovne smeri, moramo telo obrniti za 180°.

Poznavanje posebnosti človekivne opredelitve prostora je ključno tako pri objektivnem opredeljevanju prostora kakor tudi pri odgovarjajočih izravnavah pri korekturah prostora.

Najprej razdelimo prostor na dele; pri tem sprva še ne upoštevamo višine. Razdelimo prostor na prednji in zadnji plan ter levo in desno stran. Če projiciramo ti dve delitvi eno prek druge, dobimo tloris prostora, ki je že ovrednoten. Ovrednoten zato, ker predstavljajo prednji in zadnji plan ter leva in desna stran realne vrednosti. Poleg tega pa ločimo v prostoru še sredino med prednjim in zadnjim planom ter sredino med levo in desno stranjo. Tako smo uvedli še srednje vrednosti. Te srednje vrednosti same dajo (za sedaj še) ravninski (sredinski) križ. Ko pa uvedemo še mero (merilo), dobimo nekakšen kartezični koordinatni sistem. Na tem mestu bi želel opozoriti na dva posebna primera tlorisov: na vzdolžni in prečni tloris. V prvem primeru manjka sredina med prednjim in zadnjim planom, v drugem primeru pa manjka sredina med levo in desno stranjo. Zato v teh dveh primerih govorimo o prostorih, ki so »enorazsežni«.

Da bi se v prostoru orientirali, smo položili čez tloris raster, ki loči prednji plan od zadnjega in levo stran od desne. Ko pa smo uvedli še sredino, smo dobili sredinski križ. Praktično gledano, pa opredeli prostor šele človek, ko določi smeri v prostoru: človek projicira prostorski raster v prostor z izhodiščem v svojem lastnem stojišču. Pri tem je nujno, da ločimo med absolutno (splošno) opredelitvijo prostora in človekivno (dejansko) opredelitvijo v prostoru. Primer: ko gledamo avtomobil od zadaj, je zadnji del v prednjem planu, prednji del pa v zadnjem planu. V smislu splošne opredelitve je prednji del vedno spredaj.

Običajno so ograde pomembni kazalci (vrednotenja) objektivne velikosti prostora spredaj — zadaj in levo — desno. Rekli smo že, da posameznik vrednoti prostor po vtisu razdalj. Linearno lahko ločimo štiri različne občutke razdalje. Kar imenujemo občutek prostora, je rezultanta posameznih vtisov, ki jih vodijo ponovno zbujene sledi spomina. Dve od štirih glavnih oblik vrednotenja razdalje sta prijetni, dve pa neprijetni. Prijetni sta ograjenost in prostost gibanja, neprijetni pa utesnjenost in izgubljenost. Če potenciramo ograjenost, pridemo do negativne vrednosti, utesnjenosti, če prekoračimo prostost gibanja, pa pridemo do negativne vrednosti izgubljenosti v prostoru. Absolutnih vrednosti v obliki števil pač ne moremo podati, ker na te vtise vrednosti deluje preveč različnih dejavnikov (na primer klima).

Ker pa ima prostor višino, lahko dodamo še peto vrednost, in sicer nedosegljivost z zgornjimi okončinami.

Tri osnovne smeri v prostoru

Tako v zaprtem, kot tudi v odprtem prostoru ločimo tri osnovne smeri: smer prednji plan — sredina — zadnji plan, smer levo — sredina — desno in smer spodaj — višina glave — zgoraj.

Smer prednji plan — sredina — zadnji plan

To je glavna smer napredovanja. Je najpomembnejša za občutek in vrednotenje razdalje sploh. Razdaljo med človekom in čelno steno označimo kot kritično prostorsko razdaljo. V živalskem svetu velja gibanje naprej za napredovanje, gibanje nazaj pa za umikanje. »Kar se giblje, doseže toliko prostora, kot ga hkrati zapusti (izgubi)« (Leonardo da Vinci). Ko zavzemamo prostor, pade pogled najprej na zadnji plan. Tudi oko, ki še ni prilagojeno, je »nastavljeno« na daleč.

V prednji plan postavljamo noge, prednji plan je pogosto most v prostor. Od tod imamo pregled. V prednjem planu se odločamo, ali bomo z gibanjem napredovali ali se bomo obrnili, medtem ko se zadnji plan pasivno zaključuje ali pa se izgublja v daljavi v nevidnem. S to smerjo pogosto mislimo tudi na tok časa; namreč gibanje naprej je hkrati tudi gibanje v prihodnost. Za nekatere, na primer za Oswalda Spenglerja, je to tudi edina prava dimenzija prostora.

Smer levo — sredina — deseo

Čutna in vidna funkcija se pri zaznavanju dopolnjujeta. Oči gledajo naprej, medtem ko so noge in roke v neposrednem stiku z okoliškimi ploskvami. Leva in desna smer imata različne pomene, glede na to, ali je človek desničar ali levičar, oziroma v kakšnem kulturnem okolju človek živi. Desničar se na primer z obratom na levo zapira in umika, išče zaščito, medtem ko se z obratom na desno odpira in deluje. Na levi išče kritje, ker je z levo manj okreten, na desni pa želi odprtost, da ima dovolj prostora za delovanje.

Smer spodaj — višina glave — zgoraj

Človek se orientira v smeri spodaj — zgoraj iz višine oči do tal in do stropa. Zaradi njegove pokončne drže je zanj razdalja od spodaj do zgoraj zelo pomembna. Je pa odvisna od položaja telesa: ležanje, klečanje, čepenje, sedenje in stanje spreminjajo po eni strani razdaljo med tlemi in glavo, po drugi strani pa razdaljo med glavo in stropom.

Oblika prostora

Oblika prostora je odvisna od velikosti in položaja sten. Če razširimo prostor le v eni smeri, dobimo tipične prostorske pojave. Če ga razširimo le v smeri prednji plan — sredina — zadnji plan, pridemo do pojava hodnika. Če pa ga razširimo v smeri leva stran — sredina — desna stran, dobimo pojav tribune. Ko ga razširimo v smeri spodaj — višina glave — zgoraj, dobimo pojav jaška. V naravi bi govorili o meji prepadnega roba in globeli.

Delovanje teh pojavov ni odvisno le od oblike prostora samega, temveč predvsem od našega položaja v prostoru oziroma od našega gibanja po njem. Pojav hodnika ali spremembe doživimo, ko prehodimo tribuno počez, pojav tribune ali prepadnega roba, ko slonimo na okenski polici, na ograji balkona ali pa že kar na stopnici. Pojav jaška ali globeli doživimo, ko smo v vogalu ali pa tesno ob steni.

Nekaj prav posebnega doživimo v okroglem prostoru, še posebej, ko je ta pokrit s kupolo. Vodoravne razsežnosti postanejo vprašljive in v nekem smislu postane vprašljiva tudi pokončna razsežnost. Obodne stene opazovalec zanemari in pokončna os prevladuje zaradi posebne pomembnosti osrednjega dela prostora. V takem prostoru se postavijo opazovalci kar sami od sebe v koncentričnih krogih, ker jim tako narekuje oblika obodnih sten, in opazujejo tiste, ki so v sredini. Človeku v sredini ostanejo samo tri možnosti: da ga vsi gledajo, da se razkazuje in da razmišlja. Večinoma nihče ne zdrži dolgo v sredini in se prej ali slej umakne na rob.

Poudarimo še enkrat, da ima vask topos prostora neko «objektivno« (od nas neodvisno) vsebino, saj povzroča v človeškem telesu sebi lastne občutke (npr. spodaj, zgoraj, globoko, pokončno, spredaj, v sredini ipd.). Seveda pa so ti elementarni občutki v osebnem doživljanju lahko različno vrednoteni, človekivno predznačeni. Najbrž pa območja prostora nimajo docela »takšnih vrednosti (pomenov), kot jim jih da vsak posameznik v prostoru posebej«.