Likovnost ni literatura

V Ljubljani, 7. september 1994

ak
Slika 1: »ak«, 1988

Spoznal sem, da tisto, kar o stvari govorimo, ni nujno tako, kot resnično je. Ko sem na fakulteti za vajo pisal klasično pisavo, nekateri ji pravijo rimska pisava, sem pisal poleg črk tudi številke — arabske. Toda samo človek brez vsakega občutka jih lahko še imenuje klasična pisava. Klasična je le zunanja oblika teh številk, medtem ko notranje bistvo ostaja pri klasičnih črkah (klesanih) in arabskih številkah (praskanih). To je stvar posluha. Arabske številke imajo vendar povsem drugačne loke, čisto druge napetosti, poleg tega pa večinoma nimajo serifov.

V Bauhausu so razvili funkcionalno pisavo. Pač po takratnem prepričanju, da je treba izpustiti vsakršno okraševanje. Toda ta funkcionalna pisava se je pokazala kot nefunkcionalna. Namreč človek bere pisavo, ki ima serife in, po besedah Bauhausovcev, podobno navlako, veliko hitreje. Tako se je prvotna ideja o funkcionalni pisavi izkazala kot enostranska in vsiljena.

Razmišljal bom o problemu med likovnostjo in Literaturo oziroma med likovnostjo in literaturo, ki to še ni. Med tem ko Literaturo skrajno cenim, pa o literaturi skoraj ne vem povedati kaj dobrega.

S pojmom literatura označujem tisto, kar je likovnemu oziroma Literaturi vsiljeno. S tem pa ne mislim, da je likovnost zgolj material oziroma, da je Literatura zgolj zbiranje besed. Razlika ni nujno v kakovosti. Lahko je razlika v mestu pojavljanja literature.

• • • • •

Stara zgodba pripoveduje o treh kamnosekih, ki so jih vprašali kaj delajo. Prvi je odgovoril: »Delam življenje prijetno.« Med tem ko je še vedno vihtel kladivo, je drugi odgovoril: »Klešem najfinejši kamen v deželi.« Tretji pa je pogledal v nebo z vizionarskim pogledom in rekel: »Gradim katedralo.« Drugi kamnosek je problematičen. Njemu je delo samo sebi namen.

Prvi in tretji kamnosek dobro vidita, zato dobro razločujeta, poznata relativnost dejstev in vesta, da ne obstaja le ena sama oblika vizualne formulacije. Tako sta točnejša in tudi bolj tolerantna od drugega kamnoseka, ki razmišlja le o tem, kaj je kdo rekel. Prvi in tretji kamnosek namreč razumeta, kaj je kdo povedal. Prežema ju ustvarjalna vedrina.

Toda literati hvalijo drugega kamnoseka. Pravijo: »To je stvaren človek. Ni sanjav.«

• • •

Literat si ne sme dovoliti, da bi prestopil prepad med tem, kar misli, da je resnično, in tistim, kar misli, da je izmišljeno. Toda literatura ni nič drugega kot veščina, ki ustvarja podobe sveta, ki ga s svojo Veščino sama konstruira. Ni nič bolj in nič manj resnična od resničnosti, ki jo ustvarja umetnik. Literat opazuje svet, pri tem pa sebe izvzema, in gleda nanj kot avtsajder.

Literatura je čudna stvar. Misli se, da naj bi predstavljala realnost, vendar v resnici ne predstavlja ničesar. Če opazujem neko stvar z namenom, da bi odkril kaj pomeni, ne samo, da ne vidim več te stvari same, temveč razmišljam o postavljenem vprašanju. Z vprašanjem: »Kaj to pomeni?« izražam željo, da naj bi bilo vse razumljivo. Iščem literarni pomen, ker se bojim likovnega. Ko želim najti v likovnosti literarne pomene, izumljam nekakšno konstrukcijo. Želim nekaj, na kar se lahko naslonim. Če pričakujem razlago, pomeni, da sploh ne razumem vizualnega izražanja. Toda kar se tiče likovnega ustvarjalca, je s tem, ko je delo končal, povedal vse. Razumevanje je za besede.

Ko bi po ogledu slike Križanke IX šel k Jakopiču, da bi zvedel, kaj je hotel izraziti s to sliko, ali mislite da bi lahko kaj povedal? In če bi lahko to povedal z besedami, ali mislite, da bi to sliko sploh naslikal? Kolikor vem, tega imena tej sliki ni dal sam. (Jakopičevo ime je bilo študija svetlobe.) Vendar to sliko že od nekdaj poznamo kot Križanke. Ali ne razumete nesmisla želje, da pojasnimo enostavno čutno, likovno, človeško dejstvo! Čemu služi, da govorim o tem, kar delam, ko to lahko vsak vidi? Picasso je enkrat rekel: »Imate radi ptičje petje? Mi ga lahko pojasnite? Ne? Zakaj ga imate potem radi?« Vse to je literatura, ki ne more biti nič več, kot le to. Ves čas ti pripoveduje laži. Vsak idiot lahko vidi lepoto v nečem lepem. Pravo pa je to, da vidim lepoto še v čem drugem. Lepota je vendar povsod. Ko Kitajec potegne črto in potem drugo, zakaj je ena lepša od druge, kako lahko to pojasnim? Kako pojasnim kaj izraža črta zanj in zakaj je vse to sploh delal? Ali ni Janez Bernik povedal vsega v enem stavku: »Črne črte ploščim, da laž zastane.«

Antropologi, filozofi, zgodovinarji, trgovci in vsi ostali govorijo kaj je umetnost oziroma kaj naj bi bila. Morali pa bi pustiti umetnosti sami, da pove kaj je. Naravno se nam zdi, da ne govorimo o umetnosti z govorico politike. Logično bi tudi bilo, da ne bi govorili o likovni umetnosti na kakšen njej tuj način. Toda narobe, večinoma je prisotna težnja po teatralnem in literarnem interpretiranju. Kot da ni pomembno, kaj stvaritev izraža sama; vsaj dokler imam v mislih nekaj drugega.

Ko je Baudelaire, se pravi človek, ki se je ukvarjal s pisanjem Literature, govoril o Delacroixu, o likovniku, ga ni zanimala literarna tema, temveč slikarstvo samo, tisto, kar nudi barva, kar pripoveduje oblika. Logično, saj obstajajo stvari, ne teme. Tema je le predmet, s katero se nekdo bavi na določen način. Kolikor vem je bil Baudelaire prvi ne—likovnik, ki je od gledalca zahteval iracionalno stališče.

• • •

Prvi in tretji kamnosek sanjata o tem, da sta samo umetnika, vendar ju obrtnik v njih dveh ovira. Toda v tem je njuno bogastvo, njuna osebnost, zato poskušata usklajevati ti dve osebnosti, ki se ne trpita. Obrtnik je ohol, dobro ga poznata, on ju prisili, da rečeta: »O, ta kamen pa ni ravno slab«, in sama sta ta večer zadovoljna. Toda zjutraj — katastrofa. Umetnik je nizkoten, človek, ki ima mnogo manj zadovoljstva, kot obrtnik.

Drugi kamnosek pa je problematičen. Pri njem je postalo funkcionalno delo cilj samemu sebi. Ima prirojen kompleks, stanje duha, ki je popolnoma ločeno od želja njegove družine in potreb družbe. Odločen je izklesati ta odlični kamen, četudi njegova družina strada in katedrala stoji prazna, ker je portal prenizek. Izpod njegovih rok bodo prišle le romantične ruševine in ne trdnjave in oboki, ki bi zadovoljili želje človeka. Njega zanima le izdelek sam na sebi. Toda vredne stvari obstajajo samo v zvezi z menoj, samo kadar se me tičejo. Kamen na poti podložim pod kolo avtomobila. Sam ni obstajal; življenje sem mu dal jaz, ko sem ga uporabil. Čim ga zapustim, ga vračam njegovi ničevosti. Te zveze so neskončno raznolike in so osnova neskončne raznolikosti likovnosti.

Prav nasprotno stran istega problema pa kaže tale zgodba. Degas je rekel Mallarméju: »Veste, ne razumem kako to, da ne morem pisati dobre poezije, ko pa imam dobre ideje.« In Mallarmé je odgovoril: »Poezija se ne dela z idejami, temveč z besedami.« Enako velja tudi za likovno umetnost. Ideja je dejansko samo ogrodje, ki mi omogoča, da zgradim ladjo in jo splavim. Ko ne uspem prenesti mišljenja v termine medija, ko si ne zamislim praktično, v fizičnem materialu, potem vse moje mišljenje nič ne velja. Preprosto ne prijemlje.

Če je Literatura, kot pravi Thomas Mann, sposobnost, da vzbudim emocije, medtem ko govorim o vsakdanjih stvareh, potem je slikarstvo sposobnost razporejanja barv v prostoru na tak način, da očitni vidik barve izgine v korist orisa navdahnjene misli. Ta oris je zamisel, ki jo lahko vidim; torej enotnost ideje in materiala. Pomembno je, da ne ločujem teh dveh stvari, ki gresta »roko v roki«, da ne razmišljam dualistično. Originalni likovni način izražanja vsebuje oboje združeno v enem. To ne pomeni, da razmišljam zaprto, temveč, da nisem obremenjen z enim na račun drugega. Ko nisem obremenjen, sem stalno pripravljen, odprt za vse. Sem kot začetnik, ki vidi veliko možnosti, in ne ekspert. Ekspert je človek, ki se omejuje samo na določene probleme in ne vidi celote. On vedno že pozna stvari; jih je že kje prej videl ali bral. Začetnik pa je ustvarjalec. Ustvarjalec je vedno na začetku.

Ekspert je platonist, ki ne verjame čutilom, češ da lažejo. Zato je razvil znanstven aparat. Pravi, da raziskuje. To pomeni, da iz lastnosti in odnosov, ki so postulirani v aksiomih, deducira nove lastnosti in odnose. Torej mu niso predmet reči, temveč samo lastnosti in odnosi med njimi. Problem preprosto u—vidi. Ideja o raziskovanju ga zavaja. Matematiko, trigonometrijo, kemijo, psihoanalizo, glasbo itd. povezuje z likovnostjo, da bi jo lažje razlagal.

Aksiomi, izhodišče vsake teorije, so čisto hipotetične narave. Opisujejo lastnosti in odnose elementov, katerih narava ni v naprej znana. Pomembno je le, pravi, da sistem aksiomov ni protisloven, če ne lahko dokaže karkoli. Lahko pa spremeni ta sistem aksiomov, da tako dokaže karkoli. Sistem aksiomov je torej izmišljen in vsaka podobnost z realnostjo je zgolj slučajna.

Indijec, na primer, pa se poslužuje druge poti. Toliko časa prerisuje problem, da se končno jasno pokaže na papirju in reče: »Poglej!« On dokazuje in razlaga vidno z vidnim.

Literatura ima karakteristiko bolj kvantitativnega označevanja stvari. Takšnega pogleda na svet pa ne morem izraziti zgolj z vizualnim medijem. Objektivno predstavne stvari kakor da ne sodijo v likovni svet.

Literatura se ukvarja le z zunanjo obliko in govori o stvareh ne da bi pravzaprav vedela o čem govori. Trdi, da pozna predmet razprave, med tem ko prava Literatura ne. Slednja pleše okoli predmeta razprave kot mačka okoli vrele kaše in prav s tem, ko se predmeta razprave pravzaprav ne dotika, ga opiše v svojem bistvu, tako kakor tudi svete knjige. Te niso pisane v prispodobah zato, da bi jih razumeli preprosti ljudje, temveč, ker je edino na tak način možno (z besedami) opisati neopisljivo bistvo predmeta pisanja.

• • •

Duh vidi na dva različna načina: vidi, kot da gleda z očmi, in sprevidi nek problem (pri čemer pa oči lahko tudi ne sodelujejo). »Reševanje« problemov je kot reševanje križanke; samo sebi namen. Ni dobro, da o tem posebej razmišljam. Čemu služi duh, če ne za reševanje problemov? To je vendar naravni sestavni del dela. Pravzaprav je problem, kako si ne zastavljati problema, da se duhu ne bi bilo treba truditi okoli tega, kako ga rešiti. Reševanje problemov je podobno literaturi, ki je vedno obrnjena izven sebe, da bi označila nekaj zunanjega namesto sebe same.

Kot literarno se nam kaže vse, kar ne funkcionira drugje, kot le v svojem, ponavadi umetnem, izmišljenem, miselnem okviru. Enostavno si postavim določen miselni okvir in znotraj njega se izkaže kot pravilno vse, kar ni že v naprej z njim v nasprotju. Ko pa ta miselni okvir samo malo premaknem, pa se izkaže kot napačno praktično vse, kar je prej držalo, kot pribito.

Verjamem, da vsak, ki se ukvarja s teorijo, veruje v svoj prav. To me ne moti, saj lastna likovna praksa nima nič opraviti s prepričanjem drugih. Toda običajno, ko nekdo veruje v nekaj, postane njegovo prepričanje ost, ki štrli. V likovni—umetniški praksi pa bi morala biti ost obrnjena vedno v nas same. Nebi nas smelo skrbeti zaradi razlik v mišljenju med nami.

Toda likovnik, ki preveč piše ali govori o svojem delu, ki poskuša izraziti svoje cilje z zaokroženo, logično točnostjo, se lahko hitro spremeni v literata, ki v strogo omejenih izrazih logike in besed zgolj izraža zamisli.

Torej! Če likovnik, ki naj bi pravzaprav molčal in se izražal le likovno, uporablja besede, potem naj te besede kolikor je le mogoče skopo opišejo, kaj je opazil in o čemer sodi, da bi drugi likovniki zaradi njegove izkušnje pridobili čas. (Tukaj sem parafraziral Stockhausna.)

• •

Prvega in tretjega kamnoseka so vprašali: »Kako so klesali Michelangelo Buonarotti, Henry Moore, Konstantin Brancusi in Barbara Hepworth?«

»Direktno.«

»Kako je klesal Auguste Rodin?«

»Sploh ni klesal.«

Tega problema ne morem razložiti v okviru literature. To lahko razložim edino s pomočjo praktične izkušnje poslušalca, ki pa jo žal srečam le redko. Zato se moram zateči k mediju, ki je splošno uveljavljen. To pa je literatura.

V tej razpravi sem se pritoževal čez pisanje. Namreč, kot piše v Vedi, je vse, kar se naučimo iz knjig (ali od naših učiteljev), enako vozilu. Toda vozilo nam koristi le, dokler smo na cesti. Ko pa pridemo do konca ceste, pustimo vozilo in gremo peš naprej. Torej likovna teorija ni vsemogočna. Vendar se moramo zavedati, da likovno teorijo vseeno potrebujemo. Kakor je rekel Johannes Itten, če lahko ustvarimo barvne mojstrovine ne da bi vedeli, je to ne—vedenje naša pot. Ko pa zaradi ne—vedenja ne moremo ustvariti barvnih mojstrovin, si moramo vedenje izgraditi. In tukaj nam pomaga Literatura.