2019

Recognition for high–quality artwork,
8th International Fine Arts Festival Kranj – ZDSLU 2019

Likovni prostor in gibanje po prostoru

With students of architecture:
Nika Curk, Sara Remec in Andraž Žmuc

»Črne črte ploščim, da laž zastane.« Janez Bernik

Fig. 1:

Črno in belo

Likovni prostor je fenomen, odvisen od zaznave, je tvorba, ki sledi direktno iz odnosov med objekti in njihovimi konstitutivnimi likovnimi prvinami – kvalitetami. Opredeljen je z razsežnostjo teles in razdaljo med njimi. Velikost, oblika in razdalja prostor konstituirajo, kvalitete objektov (barva, tekstura in optična tesnost) pa prostor perceptivno realizirajo. Vsi skupaj določajo kvaliteto (svojevrstnost) objekta, s katero lahko delovanje prostora realno izrazimo. Odnosi (povezanosti) objektov predstavljajo prostor kot danost, odnosi med subjektom in objekti pa odnos subjekta do prostora, ki je pogojen z mestom opazovanja.

Z gibanjem prostor spoznavamo, mišljenje človeka pa je odraz gibanja. Gibanje samo interpretiramo, kot da se gibljemo glede na navidezno spremembo oblike okoliškega prostora. Vrednotenje gibanja je odvisno od opaženih elementov prostora na odseku poti; njegovo vrednost določimo po spremembi odnosov.

Kvantitativni premiki v prostoru so dimenzijski premiki (razdalje). Kvalitativne premike (spremembe) pa lahko opišemo s količinskimi odnosi med faktorji kvalitete objektov.

Ko govorimo o gibanju kot takem, ločimo dve obliki:
1) Topološko gibanje je gibanje/premikanje (mobilis). Z njim v zvezi nujno govorimo tudi o hitrosti. Topološko gibanje je zunaji, fizični, kvantitativni aspekt gibanja v prostoru.
2) Strukturalno gibanje je gibanje/spreminjanje (motus). Z njim v zvezi nujno govorimo tudi o variabilnosti organizacije (degradacija). Strukturalno gibanje je notranji, kvalitativni aspekt gibanja v prostoru. Obe obliki gibanja sta med seboj povezani, čeprav se zdi, da sta povsem samostojni in neodvisni.

Z vidika gibanja subjekta po prostoru pa ločimo tri oblike:
a) Lastno gibanje subjekta po prostoru praktično pomeni premagovanje razdalje in (zvezno) spreminjanje lastnega stojišča, s čimer se pratkično premika tudi koordinatno izhodišče. Dogaja se v realnem prostoru.
b) Navidezno gibanje okoliških objektov, za katere vemo, da so v resnici pri miru, interpretiramo kot lastno gibanje. Izgleda, kot da se giblje okolica glede na koordinatno izhodišče, ki je fiksirano. Dogaja se v zaznavnem prostoru.
c) Gibanje zaradi spreminjanja smeri pogleda je praktično navidezno gibanje, le da je tukaj koordinatno izhodišče resnično pri miru.

Te tri vrste gibanja niso jasno ločene med seboj. Na primer ob lastnem gibanju vedno doživljamo še navidezno gibanje.

Medtem ko po navideznem gibanju okoliških objektov sodimo o gibanju nas samih, je to gibanje samo na sebi tudi užitek. Ko se gibljemo naprej, objekti pred nami in ob strani razpadejo v dve skupini in zdrsijo ob strani mimo nas ali pa se obračajo. Navidezno gibanje postane še posebej zanimivo, ko gledamo objekte v skupinah. Krajinski poudarki se lahko gibljejo glede na zadnji ali prednji plan, lahko so ujeti v premični okvir … Celotno vidno polje se nam lahko zdi v splošnem bolj umirjeno, ko se bližnji objekti gibljejo pred bolj oddaljenim ozadjem. Če so okoliški objekti daleč proč, če jih je malo ali če se nam ne zdijo pomembni, imamo občutek plavanja oziroma lebdenja, podobno kot pri vožnji z avionom. Nasprotno, če so okoliški objekti blizu in če je poudarkov v okolju veliko, lahko dobimo občutek velike hitrosti tudi takrat, ko v resnici potujemo prav počasi. Občasno, ko naredimo oster zavoj oziroma ko je vidno polje preščipnjeno, lahko dobimo občutek velike dinamike, ker se tempo spreminjanja okolice zelo poveča: vrtenje, naglica ali rast. Najbolj statičen od vsega je pogled na objekte, ki so v smeri poti hkrati pa predaleč, da bi se lahko med približevanjem večali primerno hitro.

Jaka Bonča

Instalacija za razstavišče v kleti Mestne hiše v Kranju skuša obiskovalcu ustvariti občutek temnega in svetlega prostora – sence in svetlobe z abstraktnimi likovnimi elementi – črtami, ki se nizajo v različnih gostotah na prosojnih platnih. 

Platna se prekrivajo, plastijo in s tem ustvarjajo optične iluzije ob sprehodu med njimi. 

Postavitev mreže, s katere visijo platna, izhaja iz modula stebra, ki je prevladujoč element v prostoru razstavišča. Platna so razvrščena v določenem redu, ki ga narekuje modul. Zaradi njihove prosojnosti pogled po prostoru ni zamejen, zgolj rahlo zabrisan zaradi vzorcev in senc, ki jih le-ti ustvarajo.
Gledalec ima ob vstopu v prostor občutek sprehajanja po labirintu. Sence in svetloba narekujejo pot skozi prostor. Platna, ki prosto plavajo in se gibljejo že z lahkim pihom, ne zakrivajo obstoječega prostora, temveč z njim sodelujejo. Obiskovalec se med plavajočimi platni sprehaja z distanco, spoštljivostjo, prav zaradi njihove fragilnosti in lahkotnosti.

Na platnih natisnejni abstraktni vzorci ustvarjajo preprosto geometrijo, predvsem pa se igrajo z gostoto. Gostota ustvarja sence, sence pa ustvarjajo optične iluzije, ki vzbujajo različna občutja ob prehajanju med njimi. Te se potencirajo z gibanjem, ki ustvarja še dodatne optične učinke, vzorce med seboj podvaja in prepleta.

Nika Curk, Sara Remec, Andraž Žmuc
študenti Fakultete za arhitekturo