![\"3_2_1\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_1.jpg\")
<\/div>Fig. 1: Ploskev ne sme biti izolirano podro\u010dje delovanja. Biti mora del prostora; ustvari nam lahko prostor, plastiko ali sliko. Na sliki je kot skrajni primer Hi\u0161a Hundertwasser na Dunaju; hi\u0161a, katere avtor je avstrijski slikar Hundertwasswer.<\/span><\/h6> <\/div><\/div>\nPo drugi strani pa se nam tudi arhitektura lahko ka\u017ee kot ploskovni element in kot plastika (slika 2). To, kar je v arhitekturi posebno, je prostor, v katerem se lahko fizi\u010dno gibljemo, in prav to je tisto, kar mu daje spremenljivost. Med gibanjem do\u017eivljamo vedno nove poglede. Pravimo jim prostorske slike (sekvence). Prostor dojemamo kot celoto in kot likovno prostorsko sliko hkrati. Slike preskakujejo iz formata v format, podro\u010dje prostora se \u0161iri na sosednjega in \u010dlovek si s pomo\u010djo spomina ustvari predstavo o prostoru. Sam prostor je kubi\u010dni pojem, ki pa ga prav gibanje \u010dloveka samega dvigne na nivo \u010detrte dimenzije.
\n
![\"3_2_2\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_2.jpg\")
<\/div> Fig. 2: Arhitektura se nam lahko ka\u017ee kot ploskovni element. V tem primeru je ploskovnost predvsem rezultat posebnih svetlobnih pogojev in pa pravokotnega pogleda na pro\u010delje. Algarve, \u0160panija.<\/h6> <\/div><\/div><\/p>\n
Ko govorimo o tem, kar oblikujemo, ne govorimo o hierarhiji, temve\u010d o konvergentni prisotnosti slikarstva, kiparstva in arhitekture. To je enotni likovni svet. Gotske katedrale so najodli\u010dnej\u0161i primeri enotnosti celote in detajla, tj. enotnosti teh treh podro\u010dij likovne ustvarjalnosti.<\/p>\n
Prostor<\/h1>\nTrideset pre\u010dk se steka v pestu,
\nv praznem med njimi je bistvo voza.
\ngnetejo glino, da iz nje bo posoda,
\nvotlost v njih dela bistvo posod.
\nokna in vrata predirajo stene,
\nbistvo je hi\u0161e iz samih praznin.
\ntako tedaj:
\nkorist je v snovnem,
\nv brezsnovnosti bistvo.<\/h1>\n
(Lao Zi: Dao de jing, 11)<\/p>\n
Prostor je odnos med polo\u017eaji teles in volumnov.<\/h1>\n
(Laszlo Moholy\u2014Nagy)<\/p>\n
Prostor je sistem odnosov (razmerij) med re\u010dmi.<\/h1>\n
(O. F. Bollnow)<\/p>\n
Kot vidimo, izhajajo definicije prostora iz odnosov med telesi. To pomeni, da so odnosi med telesi tiste temeljne lastnosti, na katere se opiramo, ko govorimo o prostoru.<\/p>\n
Prostor kot absolutno praznino lahko definiramo, si ga pa ne moremo predstavljati, niti ga ne moremo zaznati. V skrajnem primeru ga lahko zaznamo po difuzno razpr\u0161enih svetlobnih odbleskih. V na\u0161i predstavi ozna\u010dimo kot praznino ravnino, ki je brez teles, lahko tudi prazen list papirja. Praznina je torej nekaj, kar ne vsebuje tistega, po \u010demer bi jo mogli samo zase zaznati. Predstavljiva oziroma zaznavna praznina je vedno relativna praznina.<\/p>\n
S pojmom arhitekturni prostor ozna\u010dujemo v glavnem vse, kar obdajajo stene in tla. \u010ce obstaja strop oziroma streha ali ne, na grobo lo\u010dimo \u0161e zunanji in notranji prostor (ni pa strop nujna razlika). Poleg pojma arhitekturni prostor pa obstaja \u0161e veliko drugih pojmov o prostoru. Hartmann v svoji razvrstilni analizi smiselno lo\u010di med idealnim, realnim in zaznavnim (vidnim) prostorom.<\/p>\n
Idealni prostor (lahko tudi geometri\u010dni prostor) je \u010dist dimenzijski sistem. Je homogen, zvezen in neomejen. Matemati\u010dno je definiran kot prostor z n\u2014dimenzijami. Tridimenzionalni, torej evklidski prostor, je le poseben primer tak\u0161nega prostora.<\/p>\n
Realni prostor je prostor, kjer stvari obstajajo, kjer obliko in vrsto dolo\u010da zunanji svet. To je prostor, v katerem \u017eivimo; je zemeljski prostor (svetovni prostor) \u2014 prostor, kjer \u010dlovek dela in s katerim upravlja.<\/p>\n
Zaznavni prostor sam na sebi ni viden. Je le oblika vidnih vsebin. V njem vidimo zunanjost predmetov. Vidni, to se pravi opti\u010dno zaznavni, so le predmeti v svoji telesnosti. Ta pa je dolo\u010dena s svojo tridimenzionalno razse\u017enostjo. Zaznavni prostor zaznamo le skozi razdalje, ki jih imajo telesa med seboj. Te razdalje pa so hkrati tudi \u00bbtisto med telesi\u00ab, kar mi zaznamo kot prostor. Vidni prostor torej opredeljujemo (opisujemo) z razse\u017enostjo in razdaljo.<\/p>\n
Vidni prostor lahko zaznamo, slikovno do\u017eivimo in predstavimo. Tukaj lo\u010di Hartmann zaznavni prostor, prostor predstave (predstavitve) in prostor, ki ga do\u017eivljamo. Pri tem je slednji tesno povezan z ostalima dvema.<\/p>\n
Med na\u0161tetimi oblikami vidni prostor ni homogen, ker opazovalec glede na svoj polo\u017eaj razli\u010dno sodi o odnosih med telesi. Vidni prostor je torej sistem razmestitve, kjer vsa stoji\u0161\u010da \u2014 gledi\u0161\u010da (vse to\u010dke) niso enakovredna (organizatori\u010dno \u2014 topolo\u0161ka hierarhija).<\/p>\n
Osnovne tri vrste prostora niso jasno lo\u010dene med seboj. Dolo\u010dene dolo\u010dnice ene oblike se pogosto sre\u010dajo z drugimi. Tako ima vidni prostor s svojo tridimenzionalnostjo tudi znake evklidskega prostora in ga lahko realno opi\u0161emo.<\/p>\n
Kaj je zna\u010dilno za arhitekturni prostor kot obliko vidnega prostora? Vidni prostor lahko vrednotimo glede na smiselne zveze (med telesi) in glede na njegove pomenske vsebine. Za vsak prostor posebne smiselne zveze je zna\u010dilna njegova struktura, funkcija in pomen. Ker pa te posebnosti zaznamo le skozi telesa, so telesa tista, ki tvorijo arhitekturni prostor. Tvorijo pa ga na arhitekturni na\u010din, tj. glede na na\u010din, kako ga obkro\u017eajo.<\/p>\n
Zato je v na\u0161em primeru smiselno \u0161teti za prostor le tvorbe, ki sledijo direktno iz odnosov med telesi. Prostor pa imenujemo vse, kar pri tem opi\u0161emo kot \u00bbtisto med telesi\u00ab.<\/p>\n
Pri tem izhajamo iz naslednjega:<\/p>\n
Vzemimo par teles. Telesi stojita na medsebojni razdalji. To ne pomeni le, da sta med seboj lo\u010deni, da torej zavzemata razli\u010dni poziciji, temve\u010d, da sta med seboj povezani v smislu ustvarjanja \u00bbtistega vmes\u00ab (slika 3). Opazovalec, ki opazuje in presoja \u00bbtisto vmes\u00ab, tj. medsebojni odnos stebrov, spozna po velikosti njune medsebojne razdalje, da stojita blizu skupaj ali pa dale\u010d narazen (ne smemo pozabiti, da je sodba \u00bbblizu ali dale\u010d\u00ab odvisna od vi\u0161ine oz. razse\u017enosti teles). Glede na to presodi, da je odnos izrazit ali pa \u0161ibek. Sodbo o intenzivnosti odnosa, ki temelji na zaznavi, torej izoblikuje glede na velikost razdalje. Poleg tega tudi vemo, da opazovalec stebra presoja v odnosu do samega sebe. Predvsem je pomembna velikost razdalje med njim in stebroma. Z vidika celotnega prostora to pomeni, da so z mestom opazovanja \u017ee dolo\u010dene karakteristike odnosa opazovalca do prostora.<\/p>\n
![\"3_2_3\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_3.jpg\")
<\/div> Fig. 3: Telesa ustvarjajo \u00bbtisto vmes\u00ab, kar spoznamo kot prostor. Primer na sliki ka\u017ee industrijski objekt (zbiralnik za plin), kot sta ga fotografsko upodobila zakonca Becher.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Paru stebrov priklju\u010dimo nova telesa. Obmo\u010dje zajamemo kot prostor, ki ga tvori ve\u010d teles. \u010ce pustimo stati le vogalne \u00bbstebre\u00ab, se obmo\u010dje notranjega prostora ohrani. Medsebojni odnos teles postane obod dolo\u010denega obmo\u010dja. To pomeni, da je obmo\u010dje, ki ga tvorijo telesa, prostor. Njegovo razse\u017enost dolo\u010dajo odnosi med temi telesi.<\/p>\n
Iz pokazanega je jasno, zakaj lahko \u0161tejemo kot prostor le tvorbe, ki sledijo neposredno iz odnosa med telesi. Pri tem velja opozoriti na to, da je zaznava prostora povezana s tridimenzionalno razse\u017enostjo podro\u010dja. Pomembno je tudi, v kak\u0161nem odnosu (razmerju) so vodoravne in navpi\u010dne razse\u017enosti. Zelo te\u017eko imenujemo prostor podro\u010dje, ki ga dolo\u010da par zelo vitkih stebrov. Prostora sploh ne zaznamo, \u010de ni dolo\u010den z vodoravno razse\u017enostjo teles. \u0160ele ve\u010djo vodoravno razse\u017enost oziroma odnos dveh stebrov do tretjega zaznamo kot prostor.<\/p>\n
![\"3_2_4\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_4.jpg\")
<\/div> Fig. 4: Prostora ne zaznamo, \u010de ni dolo\u010den z vodoravno razse\u017enostjo teles. Na sliki je La defense v Parizu arhitekta Von Speckelsena. Vidimo, da kljub temu, da manjkata sprednja in zadnja stena, jasno vidimo notranji prostor.<\/h6> <\/div><\/div>\nZaznavanje\u00a0(spoznavanje)\u00a0prostora<\/h1>\n
Osnovno do\u017eivetje prostora je omejenost (slika 5). To do\u017eivetje lahko spreminjamo na ve\u010d na\u010dinov: s spreminjanjem oblike prostora in njegovih razmerij, s karakterjem obodnih sten ali teles v prostoru, z mestom opazovalca\u2026 Opazovalec je lahko nizko spodaj, visoko zgoraj\u2026 Prostor je lahko ozek ali \u0161irok, njegove meje so lahko jasno ali slab\u0161e izra\u017eene. Pogled se lahko odpira naprej ali na stran.<\/p>\n
![\"3_2_5\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_5.jpg\")
<\/div> Fig. 5: Osnovno do\u017eivetje prostora je omejenost. Na sliki: Neue Staatsgakerie Stuttgart, delo Jamesa Stirlinga, Michaela Wilforda in partnerjev.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Omejenost je razmerje med opazovalcem in \u0161ir\u0161o okolico, ob\u010dutek, ki ga ima opazovalec, ko \u00bbmeri\u00ab prazen prostor. Opazovalec zazna prostor, tako da ugotovi medsebojna razmerja med telesi; pravimo, da telesa medsebojno razvrsti.<\/p>\n
Razse\u017enost telesa in razdalje do ostalih teles oziroma do opazovalca zaznamo kot razmerje velikosti. Govorimo o velikosti telesa, o njegovi obliki in o razdalji. S temi pojmi opisujemo geometri\u010dne lastnosti teles. Z njimi je prostor vzpostavljen. Kvalitete, kot so barva, tekstura, opti\u010dna tesnost (ter pomen\u2026), pa prostor vidno realizirajo. Vsi ti pojmi skupaj opisujejo (dolo\u010dajo) svojevrstnost (posebnost) telesa in s tem tudi prostora.<\/p>\n
Da bo stvar bolj jasna, povejmo naslednje: gotovo je, da ne dobimo z merjenjem enakih rezultatov, kot z zaznavo. Ko govorimo o oddaljenosti ali bli\u017eini, je ta sodba po eni strani odvisna od razdalje med telesi, po drugi strani pa je odvisna od tega, kak\u0161na so telesa; ali so intenzivne ali neizrazite barve, ali se skoznje dobro ali slabo vidi in podobno.<\/p>\n
Velikost in razdalja<\/h1>\n
Glede na koli\u010dino \u017eelenih detajlov obstaja optimalna razdalja opazovanja. Optimalna razdalja v gledali\u0161\u010du dolo\u010da ceno posameznih vstopnic. V filmu vidimo dramati\u010dno zgodbo po majhni razdalji med igralcem in kamero. Glede na to, kar \u017eelimo povedati, izbiramo med posnetki od blizu in dolgimi gori\u0161\u010dnicami. Enako velja tudi za oblikovanje prostora, ko je \u00bbvse\u00ab odvisno od razdalje od trenutnega polo\u017eaja, ki ga ima \u010dlovek v prostoru.<\/p>\n
Velikost je obratno sorazmerna z razdaljo. Dlje ko je neko telo, manj\u0161e se nam ka\u017ee (slika 6). Vedeti pa moramo, da se razdalja lo\u010di od velikosti \u0161ele s premikanjem \u010dloveka po prostoru, ko se razdalja med njim in telesi stalno spreminja. Dokler se po prostoru ne premikamo, je na\u0161a sodba o njem bolj ali manj ploskovna (ve\u010d o tem glejte v knjigi Milana Butine: Prvine likovne prakse). Torej je premikanje zelo pomembno za dojemanje in razumevanje prostora (in stvarnosti). Za normalen razvoj percepcije in mi\u0161ljenja sploh je motori\u010dna interakcija z okoljem, ker nas telesno gibanje oskrbi s povratno informacijo in informacijami o tistih delih prostora, ki jih ne moremo zajeti z enim pogledom, nujno potrebna.<\/p>\n
![\"3_2_6\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_6.jpg\")
<\/div> Fig. 6: Velikost je obratno sorazmerna z razdaljo. Dlje ko je neko telo, manj\u0161e se nam ka\u017ee. Povsem jasno je, da so stolpnice v zadnjem planu, \u010deprav so na videz manj\u0161e, v resnici ve\u010dje od hi\u0161 v prednjem planu. Na sliki je Mexico.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Mi\u0161ljenje poteka podobno kot premikanje (gibanje). Ko se premikamo in ko mislimo, se gibljemo od manj popolnega znanja k popolnej\u0161emu. S premikanjem in mi\u0161ljenjem nadome\u0161\u010damo manjkajo\u010de informacije. Ve\u010d informacij \u2014 bolj\u0161e mi\u0161ljenje \u2014 ustreznej\u0161a dejanja.<\/p>\n
S premikanjem se trem prostorskim dimenzijam pridru\u017ei \u0161e \u010dasovna dimenzija. V resnici ne vidimo dogajanja samega, temve\u010d spremembe na stvareh. Premikanje je tudi spreminjanje odnosa med opazovalcem in telesi (opazovalec ga lahko zazna samo v primerjavi z drugimi telesi v prostoru) in \u010das je dimenzija tega spreminjanja (pomaga nam opisati spremembe in ne obstaja brez njih). Torej sta premikanje (gibanje) in prostor povezana v nelo\u010dljivo celoto, v \u010dasovno prostorski kontinuum.<\/p>\n
Osvetlitev \u2014 barva, tekstura, opti\u010dna tesnost (prosojnost)<\/h1>\n
Prostorsko sliko ustvarja veliko elementov. Najve\u010d vidnega polja zapolnijo tla in nebo (strop). Zelo so pomembni detajli, ki so nam blizu: teksture povr\u0161in, ritmi in spremembe povr\u0161in. Kvaliteta lu\u010di neposredno dolo\u010da intenzivnost videnja barve, teksture, gibanj, obrisov\u2026 Pogled proti soncu poudari silhuete in je povsem druga\u010den, kot \u010de sije sonce s strani; takrat postanejo vidne teksture in detajli. Z umetno lu\u010djo se da usmerjati pozornost, spreminjati navidezno obliko prostora. \u017de samo z lu\u010djo je mo\u017eno oblikovati prostorske slike. Pono\u010di lahko izginejo sicer pomembni prostorski poudarki in dogodki; vse skupaj dobi videz pomirjujo\u010de enotnosti. Lahko pa se ustvari celo popolnoma nov svet lu\u010di.<\/p>\n
Splo\u0161no znano je, da se zdijo opazovalcu ploskve dolo\u010denih barv bli\u017eje kot ploskve drugih barv, \u010deprav so dejansko vse enako oddaljene. Tako se zdi, na primer, \u017eare\u010de rde\u010da ploskev bli\u017eje kot svetlo modra. Barve torej vplivajo na opti\u010dno dojemanje razdalje tako, da rezultat zaznave ni enak rezultatu meritve.
\nTako kot vpliva barva na dolo\u010ditev razdalje, vpliva tudi na dolo\u010ditev velikosti ploskve. Vemo, na primer, da \u010drna oziroma bela barva ploskev navidezno pomanj\u0161a oziroma pove\u010da glede na njeno izmerjeno velikost. Za ta pojav pa ni kriva le barva sama, temve\u010d tudi skozi vpadno svetlobo dobljena svetlost. Pri mo\u010dni lu\u010di se zdi barva svetlej\u0161a kot pri \u0161ibki lu\u010di. Poleg tega vpliva barva vpadne svetlobe na barvni ton obarvane ploskve. Ker je barva (bolje zaznavanje barve) prav tako vezana na svetlobo kot svetloba na barvo, zaznavamo skupaj z lu\u010djo hkrati tudi barvo ploskve. Barva in svetloba sta torej med seboj nelo\u010dljivo povezani. Zato govorimo o mo\u010di in barvi svetlobe same kar skupaj z barvo ploskve.<\/p>\n
Vzorci na povr\u0161ini, na primer raster in zrnatost razli\u010dnih velikosti, povzro\u010dajo navidezne spremembe velikosti in razdalje do ploskev, podobno kot to dela barva. Tako se zdi ploskev s fino teksturo bolj oddaljena od opazovalca kot tista z bolj grobo teksturo pri enaki izmerjeni razdalji. Po drugi strani pa izgleda ploskev s fino teksturo ve\u010dja kot ploskev z bolj grobo teksturo. To je pravzaprav paradoksalen pojav, ko se ploskev hkrati navidezno oddaljuje in ve\u010da (namesto, da bi se manj\u0161ala).<\/p>\n
V resnici pa je \u0161e bolj zapleteno. Zgoraj omenjeno velja, ko smo pozorni na sredino, notranjost ploskve. Ko pa smo pozorni na robove ploskve, pa velja ravno nasprotno.<\/p>\n
Imamo brezbarvno, popolnoma ravno, polirano stekleno ploskev brez odbleskov. V idealnem primeru je ne zaznamo. \u010ce pa je na steklu vsaj zelo tanek sloj barve ali prahu, je to \u017ee dovolj, da jo bomo lahko opti\u010dno zaznali, medtem ko bomo lahko \u0161e vedno videli skoznjo. Gostej\u0161a ko bo obloga, se pravi, ve\u010d ko bo ploskev nudila odpora pogledu, te\u017eje bomo videli skoznjo.<\/p>\n
Iz izku\u0161enj vemo, da je obodno in s tem prostorotvorno delovanje ploskve (na primer stekla ali pa stene iz prosojnega materiala) toliko manj\u0161e, kolikor je manj\u0161a opti\u010dna tesnost. Prostor izgleda toliko \u00bbve\u010dji\u00ab, kolikor manj zaznamo njegove meje.<\/p>\n
Pomen<\/h1>\n
Nujno potrebne so tudi tiste sestavine okolja, ki jih vidna okolica sama ne more izraziti. Prikli\u010de pa jih na\u0161a splo\u0161na sposobnost, da dopolnimo vsako delno zaznavo ali spoznanje v celoto, ko prikli\u010demo manjkajo\u010de iz spomina. \u010clovek \u017eeli najti pomene stvari, ki jih vidi; \u017eeli povezati vidna telesa z vedenjem in pomeni v svojih mislih. Turisti vidijo okolico s sve\u017eimi o\u010dmi in je ne povezujejo pretirano z osebnimi ob\u010dutki in pomeni, ker so zaposleni z orientacijo. Vsakodnevni popotnik pa ni tako pozoren do \u0161ir\u0161ega okolja (prostora), ker ga \u017ee pozna. Njegov pogled zajeme le ozek kot naravnost pred seboj in je usmerjen predvsem na dogodke na poti sami. Ugotovili smo \u017ee, da dolo\u010dajo arhitekturni prostor telesa arhitekturne vrste. Zato imajo telesa te vrste pri vrednotenju arhitekturnega prostora verjetno primarni, telesa druga\u010dne vrste pa manj\u0161i pomen.<\/p>\n
Pri vrednotenju mestnega prostora, na primer trga, so v prvi vrsti pomembne zgradbe (telesa arhitekturne vrste), na trgu stoje\u010da drevesa (telesa, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa gledamo praviloma kot elemente, ki trg sodolo\u010dajo. Parkirani avtomobili ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge (slika 7).<\/p>\n
![\"3_2_7\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_7.jpg\")
<\/div> Fig. 7: Pri vrednotenju arhitekturnega prostora so v prvi vrsti pomembne zgradbe (telesa arhitekturne vrste), na trgu stoje\u010di avtomobili (telesa, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge. Primer je iz Sicilije.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Telesa torej vidimo glede na njihovo vrsto v dolo\u010denem zaporedju (po rangu). \u017de samo telesa arhitekturne vrste pa so lahko razli\u010dnega pomena, odvisno s kak\u0161nega vidika vrednotimo prostor. Tako lahko, na primer, notranji prostor cerkve gledamo v njeni celoti, kjer imajo posamezni deli oboda prostora (pribli\u017eno) enak pomen. Lahko pa ga gledamo tudi z vidika ritma, ki ga tvori zaporedje stebrov in lokov. Po tem so stebri, pilastri, ni\u0161e\u2026 proti ostalim elementom prostora bolj pomembni. Vedno so bolj pomembna primarno opazovana telesa. Torej ni zaznano dolo\u010deno samo z velikostjo, razdaljo, lego in lastnostmi materialov teles, temve\u010d tudi s pomembnostjo, oziroma pomenom, ki ga ti elementi imajo gleda na arhitekturno celoto (kompozicijo).<\/p>\n
Iz do sedaj povedanega jasno vidimo, da je arhitekturni prostor fenomen, ki je odvisen predvsem od zaznave. Spoznali smo, da zajamemo prostor tako, da zaznamo odnose med telesi, ki ga napolnjujejo. Ti odnosi pa izhajajo iz razvrstitve teles, ki ni odvisna toliko od volje, temve\u010d se izvr\u0161i predvsem spontano v toku zaznave. Poleg tega je zaznavanje oz. vrednotenje odnosov odvisno od pozornosti opazovalca.<\/p>\n
Praviloma ne moremo zajeti prostora le z enim pogledom. S posameznimi pogledi vidimo le izseke, prostorske segmente, ki jih povezujemo s spreminjanjem smeri pogleda. Zato je dojemanje in presojanje prostora iz dolo\u010denega kraja (mesta opazovanja) mo\u017eno le miselno, potem ko smo ga zaznali po delih.<\/p>\n
Nujno pa je poudariti, da ima vsak topos prostora neko \u00bbobjektivno\u00ab (od nas neodvisno) vsebino, saj povzro\u010da v \u010dlove\u0161kem telesu sebi lastne ob\u010dutke (npr. spodaj, zgoraj, globoko, pokon\u010dno, spredaj, v sredini ipd.). Seveda pa te elementarne ob\u010dutke v osebnem do\u017eivljanju lahko razli\u010dno vrednotimo. Obmo\u010dja prostora nimajo docela tak\u0161nih vrednosti (pomenov), kot jim jih da vsak posameznik v prostoru posebej.<\/p>\n
\u010clovek se pri likovno\u2014arhitekturnem delovanju v prostoru ukvarja z velikostjo, obliko, medsebojno lego, smerjo itd. prostorskih teles, ki imajo dolo\u010dene lastnosti. S pojmi, kot so velikost, lega in razdalja med telesi, opisuje, kako prostor konstituira (vsaka oblika ima neko abstraktno vrednost: je krog, kvadrat, trikotnik\u2026), s pojmi kvalitete pa opisuje, kako prostor perceptivno realizira (vsaka oblika ima svojo likovno vsebino: ima neko barvo, svetlost, teksturo\u2026). Vsi pojmi skupaj govorijo o svojevrstnosti (posebnosti) telesa (vsaka oblika ima neko relativno vrednost (kontekst), ki izhaja iz njenega odnosa do prostora in oblik, ki jo obdajajo in vplivajo nanjo). Zgodovina arhitekturnega prostora je pravzaprav le zgodovina \u00bbodli\u010dnih\u00ab arhitekturnih prostorov. Govorimo v glavnem le o mestnih sredi\u0161\u010dih, o cerkvenih prostorih in deloma \u0161e o gradovih. O drugih arhitekturah, ki pa so sicer v ve\u010dini, pa ne govorimo, ker ni pravih podatkov (ostankov). Tako je zgodovinski pregled dogajanj v razvoju prostora s tega vidika nujno zelo omejen in vpra\u0161ljiv.<\/p>\n
Romanska arhitektura se je za\u010dela tam, kjer se je tudi najbolj razvila, tj. v ju\u017eni Evropi, kjer se je tradicija antike zelo \u010dutila. To je bil \u010das, ko so prilagajali anti\u010dna spoznanja cerkvi, ki je bila nosilec razvoja. V glavnem so se v romaniki izra\u017eali le s hladnimi in toplimi barvami. Tako je bila zastopana skoraj izklju\u010dno \u010dustvena komponenta, ki je bila tudi zelo poudarjena. Prostori so bili zato bolj nizki in majhni in poslikave so bile bolj nepredmetne. Tako je bil ob\u010dutek omejenosti zelo mo\u010dan. Kakor da bog sumi vsakega \u017eivega in ga \u017ee v naprej obsodi za krivega. Nad portali so pogosto upodabljali zadnjo sodbo.<\/p>\n
Romanika je bila prvi internacionalni stil (slika 8).<\/p>\n
![\"3_2_8\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_8.jpg\")
<\/div> Fig. 8: V romaniki so se v glavnem izra\u017eali le s toplo\u2014hladnim kontrastom. Tako je bila zelo poudarjena \u010dustvena komponenta. Prostori so bili bolj nizki in tesni. Stolnica v Modeni.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Gotska arhitektura se je za\u010dela na severu Evrope. Sicer je bila nosilec kulture \u0161e vedno cerkev, razvijajo\u010de se me\u0161\u010danstvo, ki je bilo na severu mo\u010dnej\u0161e, pa je vna\u0161alo v arhitekturo miselno kvaliteto, ki je preglasila \u010dustveno. Rezultat oziroma glasnik miselnega je bil pojav volumna in glavno likovno izrazno sredstvo je bila senca. Prostor je pogosto stopil na mesto mase. Odtod v plastiki draperija \u2014 pod katero ne more biti telesa, ker je pregloboka \u2014 in v arhitekturi oporniki. To pomeni, da so druga\u010dni miselnosti prilagodili tudi s\u0160mo tehnologijo gradnje. Za\u010deli so se zavestno ukvarjati s prostorom (s praznino), ki je postajal vi\u0161ji in zra\u010dnej\u0161i. Poslikave so bile bolj predmetne.<\/p>\n
Gotika je bila drugi internacionalni stil in predstavlja nasprotje romaniki (slika 9).<\/p>\n
![\"3_2_9\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_9.jpg\")
<\/div> Fig. 9: Rzvijajo\u010de se me\u0161\u010danstvo je vna\u0161alo v arhitekturo miselno kvaliteto. Rezultat oziroma glasnik miselnega je bil pojav volumna in glavno likovno izrazno sredstvo je bila senca. Prostor je pogosto stopil na prvo mesto. Palazzo Publico, Piazza del Campo, Siena.<\/h6> <\/div><\/div>\n
V renesansi je bilo nosilec razvoja me\u0161\u010danstvo. Ker le\u2014to ni bilo napredno, se je arhitektura uprla na antiko. Z novim na\u010dinom oblikovanja prostora sta se prepletali miselna in \u010dustvena komponenta. Onstranstvo so predstavljali kot svet popolnoma realnega, ki se seli v stvarnega. \u010clovek je postal nova (osnovna) vrednota, ki je del narave in odkriva njene zakone. Vsak umetnik je bil znanstvenik, ker je moral odkrivati naravne, tehnolo\u0161ke in umetnostne zakone. Umetnost je bila dru\u017ebena aktivnost in podrejena zakonitostim narave. Nekateri so pojmovali umetnost kot \u010disto ogledalo narave (Leonardo \u2014 miselna kategorija); drugi pa so trdili, da jo umetnik lahko nadgradi (Michelangelo \u2014 \u010dustvena kategorija) (slika 10).<\/p>\n
![\"3_2_10\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_10.jpg\")
<\/div> Fig. 10: V renesansi se je arhitektura uprla na antiko, ki pa jo je tudi krepko nadgradila \u2014 na novo interpretirala. Stopni\u0161\u010de v Biblioteca Laurenziana genija Michelangela Buonarottija.<\/h6> <\/div><\/div>\n
V baroku je arhitektura zopet pomagala cerkvi, da bi le\u2014ta dobila, kar je neko\u010d imela. V srednjem veku je bil va\u017een predvsem material, v baroku pa le videz. Sku\u0161ali so ustvariti prostore, ki bi bili ve\u010dji od dejanskih. Zato so odpirali stropove, da bi dobili nad realnim nov prostor \u2014 iluzionizem. Mentalna in prostorska usmerjenost je bila navzgor \u2014 \u010dlovek je bil hkrati v stvarnem svetu in na nebu. Kot da se je selil v gornji kubus (renesansi nasprotna usmeritev). Z vi\u0161ino je zgo\u0161\u010denost padala, ker so spo\u0161tovali te\u017enost in tektoniko. Veliko so se ukvarjali s svetlobo, ki so jo vodili skozi line v zelo debelih zidovih v notranjost cerkva. Tako so dobili usmerjeno lu\u010d. Vse skupaj je izra\u017ealo zelo mo\u010dno miselno komponento.<\/p>\n
V rokokoju je postajal \u010dlovek upodobljen v nezemskem, v gornjem kubusu vedno bolj nepredmeten. V bistvu se je vra\u010dal v spodnji kubus, se pravi zopet se je usmeritev obrnila navzdol, v realno in nebo se je praznilo, kar pa je kljub vsemu dajalo neko lahkotnost. Najpomembnej\u0161a je bila enotnost kraja, \u010dasa in dogajanja in pa forma, kar je bil odraz svetovljanskega plemstva. Ustvarjalci so iskali ponos, jasnost, vzvi\u0161en stil, plemenit izraz. Opona\u0161ali so vidno in uporabljali strogo dolo\u010dene forme.<\/p>\n
V romantizmu je bil prostor stvarnega in \u017eivljenja na eni strani, zraven (vzporedno) pa je bil prostor nestvarnega in nepredmetnega. Oboje je obstajalo vzporedno in relacije nadrejeno \u2014 podrejeno ni bilo. Prevladala je vodoravna usmeritev. Tako je bilo ne\u017eivo ekvivalenten pojem \u017eivemu. Zato je obstajalo v arhitekturi predmetno in nepredmetno so\u010dasno.<\/p>\n
V realizmu in kasneje se je arhitektura prenesla na nivo razrednih nasprotij. V Evropi se je razvoj klasi\u010dnega kon\u010dal. Do moderne je arhitektura sledila dru\u017ebenim potrebam, z moderno pa je za\u010dela hiteti pred \u010dasom. Postati slaven po smrti je bilo zelo v modi. Zato se je tudi znanost hitro razvijala. Amerika se je priklju\u010dila evropskim arhitekturnim tokovom in pogosto postala odlo\u010dilna. Moderna je bila predvsem ob\u010dutljiva in trenutna.<\/p>\n
Po vsej Evropi se arhitektura zaradi neenakomerne razvitosti ni razvijala enako hitro. Do moderne so bili stili vezani na dolo\u010den dru\u017ebeni razred. Internacionalna arhitektura je bila odraz predvsem visoko razvitih de\u017eel. Arhitektura je postala soustvarjalec in odraz dru\u017ebenih hotenj. S tem je nehala koketirati z dru\u017ebo in v njej iskati za\u0161\u010ditnika. Kazala je njena nasprotja. To se je za\u010delo \u017ee v \u010dasu impresionizma. Razvoj dru\u017ebe in znanosti je zahteval objektivnost. Arhitekt se je s tehniko dokazoval. Arhitekti \u00bbtehniki\u00ab so ustvarjali zgradbe, ki so bile predvsem konstrukcije (slika 11).<\/p>\n
![\"3_2_11\"](\"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-content\/uploads\/olt\/olt_3\/3_2_11.jpg\")
<\/div> Fig. 11: V moderni se je arhitekt dokazoval s tehniko. Arhitekti \u00bbtehniki\u00ab so ustvarjali zgradbe, ki so bile predvsem konstrukcije. Fiatova tovarna v Lingottu, Torino, Italija.<\/h6> <\/div><\/div>\nLiteratura<\/h1>\n
Nicolai Hartmann: Kategorialanalyse des Raumes; v: Philosophie der Natur; Berlin, 1950.<\/p>\n
Donald Appleyard, Kevin Lynch, John R. Myer: The View from the Road; MIT Press, Cambridge, Massachusets, 1964.<\/p>\n
Milan Butina: Prvine likovne prakse; Debora, Ljubljana, 1997.<\/p>\n
Milan Butina: Slikarsko mi\u0161ljenje; Cankarjeva zalo\u017eba, Ljubljana, 1995.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
3. Predavanje \u2014 povzetek Likovne spremenljivke O prostoru Izvle\u010dek Arhitekturni prostor je fenomen, odvisen od zaznave, je tvorba, ki sledi iz odnosov med telesi in njihovimi konstitutivnimi likovnimi prvinami \u2014 kvalitetami. Opredeljen je z razse\u017enostjo teles in razdaljo med njimi. Velikost in oblika teles ter razdalje med njimi prostor konstituirajo (vzpostavljajo), kvalitete teles (barva, tekstura, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":62,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-67","page","type-page","status-publish","hentry"],"jetpack_sharing_enabled":true,"jetpack_shortlink":"https:\/\/wp.me\/P6QMb6-15","_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/67","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=67"}],"version-history":[{"count":38,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/67\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1921,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/67\/revisions\/1921"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=67"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
\n
<\/div>Fig. 2: Arhitektura se nam lahko ka\u017ee kot ploskovni element. V tem primeru je ploskovnost predvsem rezultat posebnih svetlobnih pogojev in pa pravokotnega pogleda na pro\u010delje. Algarve, \u0160panija.<\/h6> <\/div><\/div><\/p>\n
Ko govorimo o tem, kar oblikujemo, ne govorimo o hierarhiji, temve\u010d o konvergentni prisotnosti slikarstva, kiparstva in arhitekture. To je enotni likovni svet. Gotske katedrale so najodli\u010dnej\u0161i primeri enotnosti celote in detajla, tj. enotnosti teh treh podro\u010dij likovne ustvarjalnosti.<\/p>\n
Prostor<\/h1>\nTrideset pre\u010dk se steka v pestu,
\nv praznem med njimi je bistvo voza.
\ngnetejo glino, da iz nje bo posoda,
\nvotlost v njih dela bistvo posod.
\nokna in vrata predirajo stene,
\nbistvo je hi\u0161e iz samih praznin.
\ntako tedaj:
\nkorist je v snovnem,
\nv brezsnovnosti bistvo.<\/h1>\n
\nv praznem med njimi je bistvo voza.
\ngnetejo glino, da iz nje bo posoda,
\nvotlost v njih dela bistvo posod.
\nokna in vrata predirajo stene,
\nbistvo je hi\u0161e iz samih praznin.
\ntako tedaj:
\nkorist je v snovnem,
\nv brezsnovnosti bistvo.<\/h1>\n
(Lao Zi: Dao de jing, 11)<\/p>\n
Prostor je odnos med polo\u017eaji teles in volumnov.<\/h1>\n
(Laszlo Moholy\u2014Nagy)<\/p>\n
Prostor je sistem odnosov (razmerij) med re\u010dmi.<\/h1>\n
(O. F. Bollnow)<\/p>\n
Kot vidimo, izhajajo definicije prostora iz odnosov med telesi. To pomeni, da so odnosi med telesi tiste temeljne lastnosti, na katere se opiramo, ko govorimo o prostoru.<\/p>\n
Prostor kot absolutno praznino lahko definiramo, si ga pa ne moremo predstavljati, niti ga ne moremo zaznati. V skrajnem primeru ga lahko zaznamo po difuzno razpr\u0161enih svetlobnih odbleskih. V na\u0161i predstavi ozna\u010dimo kot praznino ravnino, ki je brez teles, lahko tudi prazen list papirja. Praznina je torej nekaj, kar ne vsebuje tistega, po \u010demer bi jo mogli samo zase zaznati. Predstavljiva oziroma zaznavna praznina je vedno relativna praznina.<\/p>\n
S pojmom arhitekturni prostor ozna\u010dujemo v glavnem vse, kar obdajajo stene in tla. \u010ce obstaja strop oziroma streha ali ne, na grobo lo\u010dimo \u0161e zunanji in notranji prostor (ni pa strop nujna razlika). Poleg pojma arhitekturni prostor pa obstaja \u0161e veliko drugih pojmov o prostoru. Hartmann v svoji razvrstilni analizi smiselno lo\u010di med idealnim, realnim in zaznavnim (vidnim) prostorom.<\/p>\n
Idealni prostor (lahko tudi geometri\u010dni prostor) je \u010dist dimenzijski sistem. Je homogen, zvezen in neomejen. Matemati\u010dno je definiran kot prostor z n\u2014dimenzijami. Tridimenzionalni, torej evklidski prostor, je le poseben primer tak\u0161nega prostora.<\/p>\n
Realni prostor je prostor, kjer stvari obstajajo, kjer obliko in vrsto dolo\u010da zunanji svet. To je prostor, v katerem \u017eivimo; je zemeljski prostor (svetovni prostor) \u2014 prostor, kjer \u010dlovek dela in s katerim upravlja.<\/p>\n
Zaznavni prostor sam na sebi ni viden. Je le oblika vidnih vsebin. V njem vidimo zunanjost predmetov. Vidni, to se pravi opti\u010dno zaznavni, so le predmeti v svoji telesnosti. Ta pa je dolo\u010dena s svojo tridimenzionalno razse\u017enostjo. Zaznavni prostor zaznamo le skozi razdalje, ki jih imajo telesa med seboj. Te razdalje pa so hkrati tudi \u00bbtisto med telesi\u00ab, kar mi zaznamo kot prostor. Vidni prostor torej opredeljujemo (opisujemo) z razse\u017enostjo in razdaljo.<\/p>\n
Vidni prostor lahko zaznamo, slikovno do\u017eivimo in predstavimo. Tukaj lo\u010di Hartmann zaznavni prostor, prostor predstave (predstavitve) in prostor, ki ga do\u017eivljamo. Pri tem je slednji tesno povezan z ostalima dvema.<\/p>\n
Med na\u0161tetimi oblikami vidni prostor ni homogen, ker opazovalec glede na svoj polo\u017eaj razli\u010dno sodi o odnosih med telesi. Vidni prostor je torej sistem razmestitve, kjer vsa stoji\u0161\u010da \u2014 gledi\u0161\u010da (vse to\u010dke) niso enakovredna (organizatori\u010dno \u2014 topolo\u0161ka hierarhija).<\/p>\n
Osnovne tri vrste prostora niso jasno lo\u010dene med seboj. Dolo\u010dene dolo\u010dnice ene oblike se pogosto sre\u010dajo z drugimi. Tako ima vidni prostor s svojo tridimenzionalnostjo tudi znake evklidskega prostora in ga lahko realno opi\u0161emo.<\/p>\n
Kaj je zna\u010dilno za arhitekturni prostor kot obliko vidnega prostora? Vidni prostor lahko vrednotimo glede na smiselne zveze (med telesi) in glede na njegove pomenske vsebine. Za vsak prostor posebne smiselne zveze je zna\u010dilna njegova struktura, funkcija in pomen. Ker pa te posebnosti zaznamo le skozi telesa, so telesa tista, ki tvorijo arhitekturni prostor. Tvorijo pa ga na arhitekturni na\u010din, tj. glede na na\u010din, kako ga obkro\u017eajo.<\/p>\n
Zato je v na\u0161em primeru smiselno \u0161teti za prostor le tvorbe, ki sledijo direktno iz odnosov med telesi. Prostor pa imenujemo vse, kar pri tem opi\u0161emo kot \u00bbtisto med telesi\u00ab.<\/p>\n
Pri tem izhajamo iz naslednjega:<\/p>\n
Vzemimo par teles. Telesi stojita na medsebojni razdalji. To ne pomeni le, da sta med seboj lo\u010deni, da torej zavzemata razli\u010dni poziciji, temve\u010d, da sta med seboj povezani v smislu ustvarjanja \u00bbtistega vmes\u00ab (slika 3). Opazovalec, ki opazuje in presoja \u00bbtisto vmes\u00ab, tj. medsebojni odnos stebrov, spozna po velikosti njune medsebojne razdalje, da stojita blizu skupaj ali pa dale\u010d narazen (ne smemo pozabiti, da je sodba \u00bbblizu ali dale\u010d\u00ab odvisna od vi\u0161ine oz. razse\u017enosti teles). Glede na to presodi, da je odnos izrazit ali pa \u0161ibek. Sodbo o intenzivnosti odnosa, ki temelji na zaznavi, torej izoblikuje glede na velikost razdalje. Poleg tega tudi vemo, da opazovalec stebra presoja v odnosu do samega sebe. Predvsem je pomembna velikost razdalje med njim in stebroma. Z vidika celotnega prostora to pomeni, da so z mestom opazovanja \u017ee dolo\u010dene karakteristike odnosa opazovalca do prostora.<\/p>\n
<\/div>Fig. 3: Telesa ustvarjajo \u00bbtisto vmes\u00ab, kar spoznamo kot prostor. Primer na sliki ka\u017ee industrijski objekt (zbiralnik za plin), kot sta ga fotografsko upodobila zakonca Becher.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Paru stebrov priklju\u010dimo nova telesa. Obmo\u010dje zajamemo kot prostor, ki ga tvori ve\u010d teles. \u010ce pustimo stati le vogalne \u00bbstebre\u00ab, se obmo\u010dje notranjega prostora ohrani. Medsebojni odnos teles postane obod dolo\u010denega obmo\u010dja. To pomeni, da je obmo\u010dje, ki ga tvorijo telesa, prostor. Njegovo razse\u017enost dolo\u010dajo odnosi med temi telesi.<\/p>\n
Iz pokazanega je jasno, zakaj lahko \u0161tejemo kot prostor le tvorbe, ki sledijo neposredno iz odnosa med telesi. Pri tem velja opozoriti na to, da je zaznava prostora povezana s tridimenzionalno razse\u017enostjo podro\u010dja. Pomembno je tudi, v kak\u0161nem odnosu (razmerju) so vodoravne in navpi\u010dne razse\u017enosti. Zelo te\u017eko imenujemo prostor podro\u010dje, ki ga dolo\u010da par zelo vitkih stebrov. Prostora sploh ne zaznamo, \u010de ni dolo\u010den z vodoravno razse\u017enostjo teles. \u0160ele ve\u010djo vodoravno razse\u017enost oziroma odnos dveh stebrov do tretjega zaznamo kot prostor.<\/p>\n
<\/div>Fig. 4: Prostora ne zaznamo, \u010de ni dolo\u010den z vodoravno razse\u017enostjo teles. Na sliki je La defense v Parizu arhitekta Von Speckelsena. Vidimo, da kljub temu, da manjkata sprednja in zadnja stena, jasno vidimo notranji prostor.<\/h6> <\/div><\/div>\nZaznavanje\u00a0(spoznavanje)\u00a0prostora<\/h1>\n
Osnovno do\u017eivetje prostora je omejenost (slika 5). To do\u017eivetje lahko spreminjamo na ve\u010d na\u010dinov: s spreminjanjem oblike prostora in njegovih razmerij, s karakterjem obodnih sten ali teles v prostoru, z mestom opazovalca\u2026 Opazovalec je lahko nizko spodaj, visoko zgoraj\u2026 Prostor je lahko ozek ali \u0161irok, njegove meje so lahko jasno ali slab\u0161e izra\u017eene. Pogled se lahko odpira naprej ali na stran.<\/p>\n
<\/div>Fig. 5: Osnovno do\u017eivetje prostora je omejenost. Na sliki: Neue Staatsgakerie Stuttgart, delo Jamesa Stirlinga, Michaela Wilforda in partnerjev.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Omejenost je razmerje med opazovalcem in \u0161ir\u0161o okolico, ob\u010dutek, ki ga ima opazovalec, ko \u00bbmeri\u00ab prazen prostor. Opazovalec zazna prostor, tako da ugotovi medsebojna razmerja med telesi; pravimo, da telesa medsebojno razvrsti.<\/p>\n
Razse\u017enost telesa in razdalje do ostalih teles oziroma do opazovalca zaznamo kot razmerje velikosti. Govorimo o velikosti telesa, o njegovi obliki in o razdalji. S temi pojmi opisujemo geometri\u010dne lastnosti teles. Z njimi je prostor vzpostavljen. Kvalitete, kot so barva, tekstura, opti\u010dna tesnost (ter pomen\u2026), pa prostor vidno realizirajo. Vsi ti pojmi skupaj opisujejo (dolo\u010dajo) svojevrstnost (posebnost) telesa in s tem tudi prostora.<\/p>\n
Da bo stvar bolj jasna, povejmo naslednje: gotovo je, da ne dobimo z merjenjem enakih rezultatov, kot z zaznavo. Ko govorimo o oddaljenosti ali bli\u017eini, je ta sodba po eni strani odvisna od razdalje med telesi, po drugi strani pa je odvisna od tega, kak\u0161na so telesa; ali so intenzivne ali neizrazite barve, ali se skoznje dobro ali slabo vidi in podobno.<\/p>\n
Velikost in razdalja<\/h1>\n
Glede na koli\u010dino \u017eelenih detajlov obstaja optimalna razdalja opazovanja. Optimalna razdalja v gledali\u0161\u010du dolo\u010da ceno posameznih vstopnic. V filmu vidimo dramati\u010dno zgodbo po majhni razdalji med igralcem in kamero. Glede na to, kar \u017eelimo povedati, izbiramo med posnetki od blizu in dolgimi gori\u0161\u010dnicami. Enako velja tudi za oblikovanje prostora, ko je \u00bbvse\u00ab odvisno od razdalje od trenutnega polo\u017eaja, ki ga ima \u010dlovek v prostoru.<\/p>\n
Velikost je obratno sorazmerna z razdaljo. Dlje ko je neko telo, manj\u0161e se nam ka\u017ee (slika 6). Vedeti pa moramo, da se razdalja lo\u010di od velikosti \u0161ele s premikanjem \u010dloveka po prostoru, ko se razdalja med njim in telesi stalno spreminja. Dokler se po prostoru ne premikamo, je na\u0161a sodba o njem bolj ali manj ploskovna (ve\u010d o tem glejte v knjigi Milana Butine: Prvine likovne prakse). Torej je premikanje zelo pomembno za dojemanje in razumevanje prostora (in stvarnosti). Za normalen razvoj percepcije in mi\u0161ljenja sploh je motori\u010dna interakcija z okoljem, ker nas telesno gibanje oskrbi s povratno informacijo in informacijami o tistih delih prostora, ki jih ne moremo zajeti z enim pogledom, nujno potrebna.<\/p>\n
<\/div>Fig. 6: Velikost je obratno sorazmerna z razdaljo. Dlje ko je neko telo, manj\u0161e se nam ka\u017ee. Povsem jasno je, da so stolpnice v zadnjem planu, \u010deprav so na videz manj\u0161e, v resnici ve\u010dje od hi\u0161 v prednjem planu. Na sliki je Mexico.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Mi\u0161ljenje poteka podobno kot premikanje (gibanje). Ko se premikamo in ko mislimo, se gibljemo od manj popolnega znanja k popolnej\u0161emu. S premikanjem in mi\u0161ljenjem nadome\u0161\u010damo manjkajo\u010de informacije. Ve\u010d informacij \u2014 bolj\u0161e mi\u0161ljenje \u2014 ustreznej\u0161a dejanja.<\/p>\n
S premikanjem se trem prostorskim dimenzijam pridru\u017ei \u0161e \u010dasovna dimenzija. V resnici ne vidimo dogajanja samega, temve\u010d spremembe na stvareh. Premikanje je tudi spreminjanje odnosa med opazovalcem in telesi (opazovalec ga lahko zazna samo v primerjavi z drugimi telesi v prostoru) in \u010das je dimenzija tega spreminjanja (pomaga nam opisati spremembe in ne obstaja brez njih). Torej sta premikanje (gibanje) in prostor povezana v nelo\u010dljivo celoto, v \u010dasovno prostorski kontinuum.<\/p>\n
Osvetlitev \u2014 barva, tekstura, opti\u010dna tesnost (prosojnost)<\/h1>\n
Prostorsko sliko ustvarja veliko elementov. Najve\u010d vidnega polja zapolnijo tla in nebo (strop). Zelo so pomembni detajli, ki so nam blizu: teksture povr\u0161in, ritmi in spremembe povr\u0161in. Kvaliteta lu\u010di neposredno dolo\u010da intenzivnost videnja barve, teksture, gibanj, obrisov\u2026 Pogled proti soncu poudari silhuete in je povsem druga\u010den, kot \u010de sije sonce s strani; takrat postanejo vidne teksture in detajli. Z umetno lu\u010djo se da usmerjati pozornost, spreminjati navidezno obliko prostora. \u017de samo z lu\u010djo je mo\u017eno oblikovati prostorske slike. Pono\u010di lahko izginejo sicer pomembni prostorski poudarki in dogodki; vse skupaj dobi videz pomirjujo\u010de enotnosti. Lahko pa se ustvari celo popolnoma nov svet lu\u010di.<\/p>\n
Splo\u0161no znano je, da se zdijo opazovalcu ploskve dolo\u010denih barv bli\u017eje kot ploskve drugih barv, \u010deprav so dejansko vse enako oddaljene. Tako se zdi, na primer, \u017eare\u010de rde\u010da ploskev bli\u017eje kot svetlo modra. Barve torej vplivajo na opti\u010dno dojemanje razdalje tako, da rezultat zaznave ni enak rezultatu meritve.
\nTako kot vpliva barva na dolo\u010ditev razdalje, vpliva tudi na dolo\u010ditev velikosti ploskve. Vemo, na primer, da \u010drna oziroma bela barva ploskev navidezno pomanj\u0161a oziroma pove\u010da glede na njeno izmerjeno velikost. Za ta pojav pa ni kriva le barva sama, temve\u010d tudi skozi vpadno svetlobo dobljena svetlost. Pri mo\u010dni lu\u010di se zdi barva svetlej\u0161a kot pri \u0161ibki lu\u010di. Poleg tega vpliva barva vpadne svetlobe na barvni ton obarvane ploskve. Ker je barva (bolje zaznavanje barve) prav tako vezana na svetlobo kot svetloba na barvo, zaznavamo skupaj z lu\u010djo hkrati tudi barvo ploskve. Barva in svetloba sta torej med seboj nelo\u010dljivo povezani. Zato govorimo o mo\u010di in barvi svetlobe same kar skupaj z barvo ploskve.<\/p>\n
Vzorci na povr\u0161ini, na primer raster in zrnatost razli\u010dnih velikosti, povzro\u010dajo navidezne spremembe velikosti in razdalje do ploskev, podobno kot to dela barva. Tako se zdi ploskev s fino teksturo bolj oddaljena od opazovalca kot tista z bolj grobo teksturo pri enaki izmerjeni razdalji. Po drugi strani pa izgleda ploskev s fino teksturo ve\u010dja kot ploskev z bolj grobo teksturo. To je pravzaprav paradoksalen pojav, ko se ploskev hkrati navidezno oddaljuje in ve\u010da (namesto, da bi se manj\u0161ala).<\/p>\n
V resnici pa je \u0161e bolj zapleteno. Zgoraj omenjeno velja, ko smo pozorni na sredino, notranjost ploskve. Ko pa smo pozorni na robove ploskve, pa velja ravno nasprotno.<\/p>\n
Imamo brezbarvno, popolnoma ravno, polirano stekleno ploskev brez odbleskov. V idealnem primeru je ne zaznamo. \u010ce pa je na steklu vsaj zelo tanek sloj barve ali prahu, je to \u017ee dovolj, da jo bomo lahko opti\u010dno zaznali, medtem ko bomo lahko \u0161e vedno videli skoznjo. Gostej\u0161a ko bo obloga, se pravi, ve\u010d ko bo ploskev nudila odpora pogledu, te\u017eje bomo videli skoznjo.<\/p>\n
Iz izku\u0161enj vemo, da je obodno in s tem prostorotvorno delovanje ploskve (na primer stekla ali pa stene iz prosojnega materiala) toliko manj\u0161e, kolikor je manj\u0161a opti\u010dna tesnost. Prostor izgleda toliko \u00bbve\u010dji\u00ab, kolikor manj zaznamo njegove meje.<\/p>\n
Pomen<\/h1>\n
Nujno potrebne so tudi tiste sestavine okolja, ki jih vidna okolica sama ne more izraziti. Prikli\u010de pa jih na\u0161a splo\u0161na sposobnost, da dopolnimo vsako delno zaznavo ali spoznanje v celoto, ko prikli\u010demo manjkajo\u010de iz spomina. \u010clovek \u017eeli najti pomene stvari, ki jih vidi; \u017eeli povezati vidna telesa z vedenjem in pomeni v svojih mislih. Turisti vidijo okolico s sve\u017eimi o\u010dmi in je ne povezujejo pretirano z osebnimi ob\u010dutki in pomeni, ker so zaposleni z orientacijo. Vsakodnevni popotnik pa ni tako pozoren do \u0161ir\u0161ega okolja (prostora), ker ga \u017ee pozna. Njegov pogled zajeme le ozek kot naravnost pred seboj in je usmerjen predvsem na dogodke na poti sami. Ugotovili smo \u017ee, da dolo\u010dajo arhitekturni prostor telesa arhitekturne vrste. Zato imajo telesa te vrste pri vrednotenju arhitekturnega prostora verjetno primarni, telesa druga\u010dne vrste pa manj\u0161i pomen.<\/p>\n
Pri vrednotenju mestnega prostora, na primer trga, so v prvi vrsti pomembne zgradbe (telesa arhitekturne vrste), na trgu stoje\u010da drevesa (telesa, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa gledamo praviloma kot elemente, ki trg sodolo\u010dajo. Parkirani avtomobili ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge (slika 7).<\/p>\n
<\/div>Fig. 7: Pri vrednotenju arhitekturnega prostora so v prvi vrsti pomembne zgradbe (telesa arhitekturne vrste), na trgu stoje\u010di avtomobili (telesa, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge. Primer je iz Sicilije.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Telesa torej vidimo glede na njihovo vrsto v dolo\u010denem zaporedju (po rangu). \u017de samo telesa arhitekturne vrste pa so lahko razli\u010dnega pomena, odvisno s kak\u0161nega vidika vrednotimo prostor. Tako lahko, na primer, notranji prostor cerkve gledamo v njeni celoti, kjer imajo posamezni deli oboda prostora (pribli\u017eno) enak pomen. Lahko pa ga gledamo tudi z vidika ritma, ki ga tvori zaporedje stebrov in lokov. Po tem so stebri, pilastri, ni\u0161e\u2026 proti ostalim elementom prostora bolj pomembni. Vedno so bolj pomembna primarno opazovana telesa. Torej ni zaznano dolo\u010deno samo z velikostjo, razdaljo, lego in lastnostmi materialov teles, temve\u010d tudi s pomembnostjo, oziroma pomenom, ki ga ti elementi imajo gleda na arhitekturno celoto (kompozicijo).<\/p>\n
Iz do sedaj povedanega jasno vidimo, da je arhitekturni prostor fenomen, ki je odvisen predvsem od zaznave. Spoznali smo, da zajamemo prostor tako, da zaznamo odnose med telesi, ki ga napolnjujejo. Ti odnosi pa izhajajo iz razvrstitve teles, ki ni odvisna toliko od volje, temve\u010d se izvr\u0161i predvsem spontano v toku zaznave. Poleg tega je zaznavanje oz. vrednotenje odnosov odvisno od pozornosti opazovalca.<\/p>\n
Praviloma ne moremo zajeti prostora le z enim pogledom. S posameznimi pogledi vidimo le izseke, prostorske segmente, ki jih povezujemo s spreminjanjem smeri pogleda. Zato je dojemanje in presojanje prostora iz dolo\u010denega kraja (mesta opazovanja) mo\u017eno le miselno, potem ko smo ga zaznali po delih.<\/p>\n
Nujno pa je poudariti, da ima vsak topos prostora neko \u00bbobjektivno\u00ab (od nas neodvisno) vsebino, saj povzro\u010da v \u010dlove\u0161kem telesu sebi lastne ob\u010dutke (npr. spodaj, zgoraj, globoko, pokon\u010dno, spredaj, v sredini ipd.). Seveda pa te elementarne ob\u010dutke v osebnem do\u017eivljanju lahko razli\u010dno vrednotimo. Obmo\u010dja prostora nimajo docela tak\u0161nih vrednosti (pomenov), kot jim jih da vsak posameznik v prostoru posebej.<\/p>\n
\u010clovek se pri likovno\u2014arhitekturnem delovanju v prostoru ukvarja z velikostjo, obliko, medsebojno lego, smerjo itd. prostorskih teles, ki imajo dolo\u010dene lastnosti. S pojmi, kot so velikost, lega in razdalja med telesi, opisuje, kako prostor konstituira (vsaka oblika ima neko abstraktno vrednost: je krog, kvadrat, trikotnik\u2026), s pojmi kvalitete pa opisuje, kako prostor perceptivno realizira (vsaka oblika ima svojo likovno vsebino: ima neko barvo, svetlost, teksturo\u2026). Vsi pojmi skupaj govorijo o svojevrstnosti (posebnosti) telesa (vsaka oblika ima neko relativno vrednost (kontekst), ki izhaja iz njenega odnosa do prostora in oblik, ki jo obdajajo in vplivajo nanjo). Zgodovina arhitekturnega prostora je pravzaprav le zgodovina \u00bbodli\u010dnih\u00ab arhitekturnih prostorov. Govorimo v glavnem le o mestnih sredi\u0161\u010dih, o cerkvenih prostorih in deloma \u0161e o gradovih. O drugih arhitekturah, ki pa so sicer v ve\u010dini, pa ne govorimo, ker ni pravih podatkov (ostankov). Tako je zgodovinski pregled dogajanj v razvoju prostora s tega vidika nujno zelo omejen in vpra\u0161ljiv.<\/p>\n
Romanska arhitektura se je za\u010dela tam, kjer se je tudi najbolj razvila, tj. v ju\u017eni Evropi, kjer se je tradicija antike zelo \u010dutila. To je bil \u010das, ko so prilagajali anti\u010dna spoznanja cerkvi, ki je bila nosilec razvoja. V glavnem so se v romaniki izra\u017eali le s hladnimi in toplimi barvami. Tako je bila zastopana skoraj izklju\u010dno \u010dustvena komponenta, ki je bila tudi zelo poudarjena. Prostori so bili zato bolj nizki in majhni in poslikave so bile bolj nepredmetne. Tako je bil ob\u010dutek omejenosti zelo mo\u010dan. Kakor da bog sumi vsakega \u017eivega in ga \u017ee v naprej obsodi za krivega. Nad portali so pogosto upodabljali zadnjo sodbo.<\/p>\n
Romanika je bila prvi internacionalni stil (slika 8).<\/p>\n
<\/div>Fig. 8: V romaniki so se v glavnem izra\u017eali le s toplo\u2014hladnim kontrastom. Tako je bila zelo poudarjena \u010dustvena komponenta. Prostori so bili bolj nizki in tesni. Stolnica v Modeni.<\/h6> <\/div><\/div>\n
Gotska arhitektura se je za\u010dela na severu Evrope. Sicer je bila nosilec kulture \u0161e vedno cerkev, razvijajo\u010de se me\u0161\u010danstvo, ki je bilo na severu mo\u010dnej\u0161e, pa je vna\u0161alo v arhitekturo miselno kvaliteto, ki je preglasila \u010dustveno. Rezultat oziroma glasnik miselnega je bil pojav volumna in glavno likovno izrazno sredstvo je bila senca. Prostor je pogosto stopil na mesto mase. Odtod v plastiki draperija \u2014 pod katero ne more biti telesa, ker je pregloboka \u2014 in v arhitekturi oporniki. To pomeni, da so druga\u010dni miselnosti prilagodili tudi s\u0160mo tehnologijo gradnje. Za\u010deli so se zavestno ukvarjati s prostorom (s praznino), ki je postajal vi\u0161ji in zra\u010dnej\u0161i. Poslikave so bile bolj predmetne.<\/p>\n
Gotika je bila drugi internacionalni stil in predstavlja nasprotje romaniki (slika 9).<\/p>\n
<\/div>Fig. 9: Rzvijajo\u010de se me\u0161\u010danstvo je vna\u0161alo v arhitekturo miselno kvaliteto. Rezultat oziroma glasnik miselnega je bil pojav volumna in glavno likovno izrazno sredstvo je bila senca. Prostor je pogosto stopil na prvo mesto. Palazzo Publico, Piazza del Campo, Siena.<\/h6> <\/div><\/div>\n
V renesansi je bilo nosilec razvoja me\u0161\u010danstvo. Ker le\u2014to ni bilo napredno, se je arhitektura uprla na antiko. Z novim na\u010dinom oblikovanja prostora sta se prepletali miselna in \u010dustvena komponenta. Onstranstvo so predstavljali kot svet popolnoma realnega, ki se seli v stvarnega. \u010clovek je postal nova (osnovna) vrednota, ki je del narave in odkriva njene zakone. Vsak umetnik je bil znanstvenik, ker je moral odkrivati naravne, tehnolo\u0161ke in umetnostne zakone. Umetnost je bila dru\u017ebena aktivnost in podrejena zakonitostim narave. Nekateri so pojmovali umetnost kot \u010disto ogledalo narave (Leonardo \u2014 miselna kategorija); drugi pa so trdili, da jo umetnik lahko nadgradi (Michelangelo \u2014 \u010dustvena kategorija) (slika 10).<\/p>\n
<\/div>Fig. 10: V renesansi se je arhitektura uprla na antiko, ki pa jo je tudi krepko nadgradila \u2014 na novo interpretirala. Stopni\u0161\u010de v Biblioteca Laurenziana genija Michelangela Buonarottija.<\/h6> <\/div><\/div>\n
V baroku je arhitektura zopet pomagala cerkvi, da bi le\u2014ta dobila, kar je neko\u010d imela. V srednjem veku je bil va\u017een predvsem material, v baroku pa le videz. Sku\u0161ali so ustvariti prostore, ki bi bili ve\u010dji od dejanskih. Zato so odpirali stropove, da bi dobili nad realnim nov prostor \u2014 iluzionizem. Mentalna in prostorska usmerjenost je bila navzgor \u2014 \u010dlovek je bil hkrati v stvarnem svetu in na nebu. Kot da se je selil v gornji kubus (renesansi nasprotna usmeritev). Z vi\u0161ino je zgo\u0161\u010denost padala, ker so spo\u0161tovali te\u017enost in tektoniko. Veliko so se ukvarjali s svetlobo, ki so jo vodili skozi line v zelo debelih zidovih v notranjost cerkva. Tako so dobili usmerjeno lu\u010d. Vse skupaj je izra\u017ealo zelo mo\u010dno miselno komponento.<\/p>\n
V rokokoju je postajal \u010dlovek upodobljen v nezemskem, v gornjem kubusu vedno bolj nepredmeten. V bistvu se je vra\u010dal v spodnji kubus, se pravi zopet se je usmeritev obrnila navzdol, v realno in nebo se je praznilo, kar pa je kljub vsemu dajalo neko lahkotnost. Najpomembnej\u0161a je bila enotnost kraja, \u010dasa in dogajanja in pa forma, kar je bil odraz svetovljanskega plemstva. Ustvarjalci so iskali ponos, jasnost, vzvi\u0161en stil, plemenit izraz. Opona\u0161ali so vidno in uporabljali strogo dolo\u010dene forme.<\/p>\n
V romantizmu je bil prostor stvarnega in \u017eivljenja na eni strani, zraven (vzporedno) pa je bil prostor nestvarnega in nepredmetnega. Oboje je obstajalo vzporedno in relacije nadrejeno \u2014 podrejeno ni bilo. Prevladala je vodoravna usmeritev. Tako je bilo ne\u017eivo ekvivalenten pojem \u017eivemu. Zato je obstajalo v arhitekturi predmetno in nepredmetno so\u010dasno.<\/p>\n
V realizmu in kasneje se je arhitektura prenesla na nivo razrednih nasprotij. V Evropi se je razvoj klasi\u010dnega kon\u010dal. Do moderne je arhitektura sledila dru\u017ebenim potrebam, z moderno pa je za\u010dela hiteti pred \u010dasom. Postati slaven po smrti je bilo zelo v modi. Zato se je tudi znanost hitro razvijala. Amerika se je priklju\u010dila evropskim arhitekturnim tokovom in pogosto postala odlo\u010dilna. Moderna je bila predvsem ob\u010dutljiva in trenutna.<\/p>\n
Po vsej Evropi se arhitektura zaradi neenakomerne razvitosti ni razvijala enako hitro. Do moderne so bili stili vezani na dolo\u010den dru\u017ebeni razred. Internacionalna arhitektura je bila odraz predvsem visoko razvitih de\u017eel. Arhitektura je postala soustvarjalec in odraz dru\u017ebenih hotenj. S tem je nehala koketirati z dru\u017ebo in v njej iskati za\u0161\u010ditnika. Kazala je njena nasprotja. To se je za\u010delo \u017ee v \u010dasu impresionizma. Razvoj dru\u017ebe in znanosti je zahteval objektivnost. Arhitekt se je s tehniko dokazoval. Arhitekti \u00bbtehniki\u00ab so ustvarjali zgradbe, ki so bile predvsem konstrukcije (slika 11).<\/p>\n
<\/div>Fig. 11: V moderni se je arhitekt dokazoval s tehniko. Arhitekti \u00bbtehniki\u00ab so ustvarjali zgradbe, ki so bile predvsem konstrukcije. Fiatova tovarna v Lingottu, Torino, Italija.<\/h6> <\/div><\/div>\nLiteratura<\/h1>\n
Nicolai Hartmann: Kategorialanalyse des Raumes; v: Philosophie der Natur; Berlin, 1950.<\/p>\n
Donald Appleyard, Kevin Lynch, John R. Myer: The View from the Road; MIT Press, Cambridge, Massachusets, 1964.<\/p>\n
Milan Butina: Prvine likovne prakse; Debora, Ljubljana, 1997.<\/p>\n
Milan Butina: Slikarsko mi\u0161ljenje; Cankarjeva zalo\u017eba, Ljubljana, 1995.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"
3. Predavanje \u2014 povzetek Likovne spremenljivke O prostoru Izvle\u010dek Arhitekturni prostor je fenomen, odvisen od zaznave, je tvorba, ki sledi iz odnosov med telesi in njihovimi konstitutivnimi likovnimi prvinami \u2014 kvalitetami. Opredeljen je z razse\u017enostjo teles in razdaljo med njimi. Velikost in oblika teles ter razdalje med njimi prostor konstituirajo (vzpostavljajo), kvalitete teles (barva, tekstura, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":62,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-67","page","type-page","status-publish","hentry"],"jetpack_sharing_enabled":true,"jetpack_shortlink":"https:\/\/wp.me\/P6QMb6-15","_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/67","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=67"}],"version-history":[{"count":38,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/67\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1921,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/67\/revisions\/1921"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=67"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}