Na \u017eeljo oziroma opozorilo \u0161tudentov, da o likovnih spremenljivkah manjka \u0161tudijsko gradivo, objavljam na tem mestu izsek iz moje doktorske disertacije. Toliko lahko naredim na hitro.
\nTo besedilo sem napisal v popolnoma druga\u010den namen, zato vas ob branju prosim za razumevanje in potrpljenje.<\/p>\n
(Lao Zi: Dao de jing, 11)<\/p>\n
(Laszlo Moholy\u2014Nagy)<\/p>\n
(O. F. Bollnow)<\/p>\n
Smiselno je, da upo\u0161tevam definicije, ki izhajajo direktno iz odnosov med telesi. To pomeni, da so odnosi tiste temeljne lastnosti, na katere se sklicujem v posameznih primerih in dokazih.<\/p>\n
Kot primer vzemimo ve\u010d razli\u010dnih tlorisov prostorov. Vsak prostor ima odprtino, ki je glede na dol\u017eino obodnih sten lahko ozka, zelo \u0161iroka ali pa nekje vmes. Poglejmo obmo\u010dje odprtine. Kje bi lahko po ob\u010dutku potegnili nami\u0161ljeno mejo med notranjim prostorom, ki ga dolo\u010dajo obodne stene, in zunanjim prostorom? Takoj vidimo, da s tem ko \u0161irina odprtine nara\u0161\u010da, vedno te\u017eje dolo\u010dimo lo\u010dnico med notranjim in zunanjim prostorom. Poleg tega prostora tudi te\u017eje razmejimo, ko sta dela obodnih sten, ki sta ob odprtini usmerjena eden proti drugemu, vse kraj\u0161a. Po navadi lahko z ob\u010dutkom dolo\u010dimo le lo\u010dilno obmo\u010dje, medtem ko je natan\u010dna lega lo\u010dnice stvar razuma. \u010ce ima prostor veliko odprtino, lahko ozna\u010dimo kot notranji prostor le obmo\u010dje N in kot zunanji prostor le obmo\u010dje Z.<\/p>\n
Z risbo lahko jasno predstavimo direktni odnos med koncema sten, tako da ju pove\u017eemo z nami\u0161ljeno ravno \u010drto. S tem smo potek meje med zunanjim in notranjim prostorom dolo\u010dili razumsko. Enako lahko tudi predstavimo odnose delov sten z vsemi vmesnimi to\u010dkami dolo\u010dnic prostora (oboda prostora). V tlorisu razdelimo obodne stene na izseke oziroma na tesno skupaj stoje\u010da telesa. Pove\u017eemo jih z zveznicami in tako grafi\u010dno vzpostavimo odnos vsakega posameznega telesa z vsemi ostalimi telesi. Dobimo vzorec linij razli\u010dnih gostot.<\/p>\n
V tlorisih prostorov, ki so prepredeni z \u00bbodnosi\u00ab med posameznimi objekti, so tudi podro\u010dja, prek katerih ne poteka nobena zveznica parov objektov (noben odnos).<\/p>\n
Postavimo si dve vpra\u0161anji:<\/p>\n
1. Kako bi natan\u010dneje dolo\u010dili medsebojni odnos para izsekov sten oziroma odnos para teles?<\/p>\n
2. Kako je (razli\u010dna) gostota odnosov, ki jo kakor koli zaznamo v tlorisih, zna\u010dilna za vsak posamezni prostor?<\/p>\n
Medtem ko odgovora na drugo vpra\u0161anje \u0161e ne slutimo, pa lahko dokaj hitro poi\u0161\u010demo odgovor na prvo vpra\u0161anje. Izseki sten so trirazse\u017eni. Iz posledic definicij prostora lahko zaklju\u010dimo, da par nasproti stoje\u010dih objektov tvori prostor. \u010ce lahko imenujemo izseke obodnih teles prostora elementi (osnovni deli) teh teles, dobimo iz odnosa parov izsekov prostor v obliki \u00bbelementa prostora\u00ab. Grafi\u010dno si ta odnos predstavimo kot pas. Prakti\u010dno dva objekta tvorita le medprostor, medtem ko pravi prostor dolo\u010dajo najmanj trije objekti.<\/p>\n
Pari posameznih izsekov sten so povezani s pasovi odnosov, ki so razli\u010dnih dol\u017ein. Opazovalec, ki opazuje in presoja medsebojni odnos para izsekov A1<\/sub> in A2<\/sub>, spozna po velikosti njune medsebojne razdalje, da stojita blizu skupaj ali pa dale\u010d narazen. Glede na to presodi, da je odnos izrazit ali pa \u0161ibek. Sodbo o intenzivnosti odnosa, ki temelji na zaznavi, torej izoblikuje glede na velikost razdalje.<\/p>\n Za poljubno mesto opazovanja v prostoru je karakteristi\u010dno \u0161tevilo veznih pasov. Ko jih ovrednotimo, lahko za vsako mesto dolo\u010dimo njegovo lastno vrednost glede na \u0161tevilo (pasov) odnosov. S to vrednostjo izrazimo posebnost mesta v prostoru. Za sedaj lahko povemo le, da je vrednost odvisna od opa\u017eenih elementov prostora z mesta opazovanja. Za kaj ve\u010d pa moramo obdelati \u0161e druge podatke in parametre.<\/p>\n Poleg tega tudi vemo, da opazovalec izseka A1<\/sub> in A2<\/sub> presoja v odnosu do samega sebe. Predvsem je pomembna velikost razdalje med njim in izsekoma A1<\/sub> in A2<\/sub>. Z vidika celotnega prostora to pomeni, da so z mestom opazovanja \u017ee dolo\u010dene karakteristike odnosa opazovalca do oboda prostora. Torej lahko tudi ta odnos ovrednotimo podobno kot prej medsebojni odnos para izsekov.<\/p>\n Zdi se, da lahko z odnosi med stenami ter z odnosi med njimi in opazovalcem zajamemo delovanje (u\u010dinek) prostora glede na njegovo obliko in velikost. Torej lahko na teh odnosih razvijemo uporaben model za vrednotenje delovanja prostora.<\/p>\n S pojmom arhitekturni prostor ozna\u010dujemo v glavnem vse, kar obdajajo stene in tla. \u010ce obstaja strop oziroma streha ali ne, na grobo lo\u010dimo \u0161e zunanji in notranji prostor. Vemo, da obstaja poleg pojma arhitekturni prostor \u0161e veliko drugih pojmov o prostoru. Za nas je v tem trenutku pomembno le, da pojem arhitekturnega prostora natan\u010dneje definiramo. Hartmann v svoji razvrstilni analizi smiselno lo\u010di med idealnim, realnim in zaznavnim (vidnim) prostorom.<\/p>\n Idealni prostor (lahko tudi geometri\u010dni prostor) je \u010disti dimenzijski sistem. Je homogen, zvezen in neomejen. Matemati\u010dno je definiran kot prostor z n\u2014dimenzijami. Tridimenzionalni, torej evklidski prostor, je le poseben primer tak\u0161nega prostora.<\/p>\n Realni prostor je prostor, kjer stvari obstajajo, kjer obliko in vrsto dolo\u010da zunanji svet. To je prostor, v katerem \u017eivimo. To je zemeljski prostor (svetovni prostor); prostor, kjer \u010dlovek dela in s katerim upravlja. Vidni prostor lahko zaznamo, slikovno do\u017eivimo in predstavimo. Tukaj lo\u010di Hartmann zaznavni prostor, prostor predstave (predstavitve) in prostor, ki ga do\u017eivljamo. Pri tem je slednji tesno povezan z ostalima dvema.<\/p>\n Med na\u0161tetimi oblikami vidni prostor ni homogen, ker opazovalec glede na svoj polo\u017eaj razli\u010dno sodi o odnosih med telesi. Bli\u017eina je dolo\u010dena v vidnem polju z ospredjem, z vsiljivostjo, s prazno razdaljo, z izginjanjem. Vidni prostor je torej sistem razmestitve, kjer vsa mesta (vse to\u010dke) niso enakovredna (organizatori\u010dno \u2014 topolo\u0161ka hierarhija).<\/p>\n Osnovne tri vrste prostora niso jasno lo\u010dene med seboj. Dolo\u010dene dolo\u010dnice ene oblike se pogosto sre\u010dajo z drugimi. Tako ima vidni prostor s svojo tridimenzionalnostjo tudi znake evklidskega prostora in ga lahko realno opi\u0161emo.<\/p>\n Kaj je zna\u010dilno za arhitekturni prostor kot obliko vidnega prostora? Vidni prostor lahko vrednotimo glede na smiselne zveze in pomenske vsebine. Za vsak prostor posebne smiselne zveze je zna\u010dilna njegova struktura, funkcija in pomen. Ker pa te posebnosti zaznamo le skozi telesa, so telesa tista, ki tvorijo arhitekturni prostor. Tvorijo pa ga na arhitekturen na\u010din, glede na na\u010din, s katerim ga obkro\u017eajo.<\/p>\n V na\u0161em primeru je smiselno \u0161teti za prostor le tvorbe, ki sledijo direktno iz odnosov med objekti. Prostor pa imenujemo vse, kar pri tem opi\u0161emo kot \u00bbtisto med telesi\u00ab.<\/p>\n Pri tem izhajamo iz naslednjega:<\/p>\n Vzemimo par teles. Telesa stojijo na medsebojnih razdaljah. To ne pomeni le, da so med seboj lo\u010dena, da torej zavzemajo razli\u010dne pozicije, temve\u010d da so med seboj povezana v smislu direktnih (najkraj\u0161ih) zvez.<\/p>\n Paru teles priklju\u010dimo nove. Glede na medsebojno razdaljo parov nasproti stoje\u010dih obodnih teles 1, 1\u2019 in 2, 2\u2019, sta dolo\u010dena medsebojna odnosa O1<\/sub> in O2<\/sub> teh teles. Odnosa O1<\/sub> in O2<\/sub> imenujemo obodna odnosa obmo\u010dja P. Obmo\u010dje P zajamemo kot prostor, ki ga tvorita dve vrsti teles in odnosa O1<\/sub> in O2<\/sub>. \u010ce pustimo stati le vogalna telesa, dobimo namesto prej\u0161njih dveh vrst teles odnosa O3<\/sub> in O4<\/sub>. Obmo\u010dje P se s tem ohrani. Spoznamo ga kot prostor, ki ga tvorijo \u0161tiri telesa (\u0161tirje pari teles!) oziroma \u0161tirje obodni odnosi. Medsebojni odnos obodnih teles postane obodni odnos dolo\u010denega obmo\u010dja. To pomeni, da je obmo\u010dje, ki ga tvorijo telesa, prostor. Njegovo razse\u017enost dolo\u010dajo odnosi med obodnimi telesi.<\/p>\n Glede na to imamo dve ekstremni mo\u017enosti: prvi\u010d, v primeru samo enega para teles, se obodni odnos izena\u010di z obmo\u010djem samim, drugi\u010d, v primeru nepretrgane vrste teles pa na mesto obodnega odnosa stopi obod sam v obliki teles.<\/p>\n Iz pokazanega je jasno, zakaj lahko \u0161tejemo kot prostor le tvorbe, ki sledijo iz direktnega odnosa med telesi. Pri tem velja opozoriti na to, da je zaznava prostora povezana s tridimenzionalno razse\u017enostjo podro\u010dja. Pomembno je tudi, v kak\u0161nem odnosu (razmerju) so vodoravne in navpi\u010dne razse\u017enosti. Zelo te\u017eko imenujemo prostor podro\u010dje, ki ga dolo\u010da par zelo vitkih stebrov. Prostora sploh ne zaznamo, \u010de ni dolo\u010den z vodoravno razse\u017enostjo teles. \u0160ele ve\u010djo vodoravno razse\u017enost oziroma odnos dveh stebrov do tretjega zaznamo kot prostor.<\/p>\n Spoznali smo, da zaznamo prostor po telesih, ki ga napolnjujejo. Zato si natan\u010dneje oglejmo, kateri so tisti znaki teles, ki so pri zaznavanju bistveni.<\/p>\n Najprej nekaj opomb.<\/p>\n Naslednje trditve lahko izpeljemo le ne osnovi opti\u010dne zaznave. Vsi vplivi drugih \u010dutil so izklju\u010deni.<\/p>\n Opazovalca, ki zaznava prostor, bomo imenovali subjekt, telesne stvari pa objekt. Z njima bomo zamenjali do sedaj rabljena izraza opazovalec in telo. Kar smo do sedaj imenovali odnos, bomo v bodo\u010de imenovali razmerje.<\/p>\n Subjekt zazna prostor, tako da ugotovi medsebojna razmerja med objekti; pravimo, da objekte medsebojno razvrsti. \u0160tevilo vseh objektov, ki jih lahko razvrsti glede na neki posami\u010dno izbran objekt, je neomejeno. Velja le pogoj, da lahko subjekt razvr\u0161\u010da le objekte, med katerimi vzpostavi vidno zvezo. Lahko pa tudi samega sebe uvrsti med objekte.<\/p>\n Razse\u017enost objekta in njegovo razdaljo do ostalih objektov oziroma do subjekta zaznamo kot razmerje velikosti. Govorimo o velikosti objekta, o njegovi obliki in o razdalji. S tem je prostor konstituiran. Faktorji kvalitete, kot so barva, tekstura in opti\u010dna tesnost, pa prostor realizirajo. Vsi ti faktorji skupaj dolo\u010dajo svojevrstnost (posebnost) objekta; to je tisto, na osnovi \u010desar presojamo razvr\u0161\u010denost objektov med seboj oziroma do subjekta. Ta posebnost, ta kvaliteta, naj bo kvaliteta objekta. \u010ce vidimo pri presojanju izraz delovanja nakazanih mo\u017enosti razvr\u0161\u010danja, lahko zaklju\u010dimo, da je delovanje odvisno od kvalitete objekta.<\/p>\n Realno lahko vrednotimo (merimo) velikost objekta in oddaljenost. \u010ce je mo\u017eno tako vrednotiti \u0161e faktorje, kot so oblika, barva itd., lahko realno izrazimo tudi kvaliteto objekta. Vrednost kvalitete objekta naj bo ozna\u010dena z vk<\/sub>.<\/p>\n Da bo stvar bolj jasna, povejmo naslednje:<\/p>\n Gotovo je, da ne bomo dobili z merjenjem enakih rezultatov kot z zaznavo. Vendar so rezultati merjenja v to\u010dno dolo\u010denem razmerju med seboj, ker imajo isto osnovo. Objekt, ki ga opazujemo, mora imeti vedno enako lego v enaki okolici. Ko presodimo in realno ovrednotimo vse faktorje, po katerih subjekt sodi razvrstitev objektov, bo izmerjena vrednost ustrezala vrednosti zaznave. Rezultati torej niso enake vrste, so pa enakovredni. Zato lahko pi\u0161emo Zv<\/sub> Rv<\/sub> (Zv<\/sub> \u2014 zaznavna vrednost, Rv<\/sub> \u2014 realna vrednost). \u010ce pa vidimo Rv kot koli\u010dinsko vrednost Zv, lahko pi\u0161emo Zv<\/sub> = Rv<\/sub>. S tem je rezultat zaznave realno dolo\u010den. To prakti\u010dno pomeni, da lahko delovanje prostora realno izrazimo.<\/p>\n Ko bomo imeli v na\u0161em izvajanju v mislih dejansko vrednost zaznave, bomo govorili o presojanju. \u010ce pa bomo mislili na njeno realno vrednost, bomo govorili o vrednotenju. Vrednotenje je torej kvantificiranje presoje.<\/p>\n Faktorji objekta, ki jih izra\u017ea kvaliteta objekta, so razli\u010dne narave. V okviru tega dela jih ne moremo popolnoma dolo\u010diti. Omejili se bomo na to, da na\u0161tejemo in opi\u0161emo le glavne, ki so zanimivi s stali\u0161\u010da arhitekta.<\/p>\n Na \u017ealost pa ne moremo realno vrednotiti vseh faktorjev. Te lahko \u0161tevilsko opredelimo le statisti\u010dno, kot rezultate raziskav s poskusnimi osebami. Tak\u0161ne raziskave pa presegajo okvire tega dela.<\/p>\n Prvi korak na poti k ovrednotenju razvrstitve je raz\u010dlenitev (celotnega) odnosa med objekti poljubne oblike in velikosti oziroma med njimi in subjektom v posamezne elemente razvrstitve. Vzemimo dva objekta O1<\/sub> in O2<\/sub> z razli\u010dnima pozicijama. Subjekt jih med seboj razvrsti oziroma jih med seboj pove\u017ee . Razvrstitev zazna po razdalji med objekti. Razdalja implicira glede na vnaprej dolo\u010deno lego smer in protismer. Ozna\u010dimo jo kot razvrstitev objektov. Na osnovi smeri in protismeri dolo\u010dimo koli\u010dino povezanosti in s tem vzpostavimo razmerje \u0161e do ostalih objektov.<\/p>\n \u010ce to apliciramo na elemente objektov df1<\/sub> in df2<\/sub>, lahko ugotovimo, da je razvrstitev df1 in df2 oziroma df2<\/sub> in df1<\/sub> podobno kot pri objektih, izra\u017eena z delno koli\u010dino povezanosti. Zaradi enostavnosti izra\u017eanja pa jo imenujmo kar povezanost. Tako je enotna razvrstitev df1<\/sub> in df2<\/sub> dolo\u010dena z dvema povezanostma. To pa je tisto, kar smo prej imenovali element prostora. Sledi, da lahko celotno razvrstitev realno vrednotimo skozi elemente objektov df.<\/p>\n Povezanosti, ki so posledica razvrstitve objektov, ozna\u010dimo kot povezanost parov objektov. Kako je ta vrsta povezanosti dolo\u010dena, smo povedali v prej\u0161njem odstavku.<\/p>\n \u010ce se pove\u017ee (razvrsti) subjekt S s kak\u0161nim elementom objekta, govorimo o povezanosti med subjektom in objektom. Subjekt je hkrati opazovalec in tisti, ki vzpostavlja odnose. Razume se, kot da stoji pred objektom. V tej obliki razvrstitve ne obstaja \u00bbtisto med\u00ab za subjekt, kot smo videli pri povezanosti parov objektov. Razvrstitev je le v smeri elementa objekta df proti subjektu S. Povezave v nasprotni smeri ni. Celoto razvrstitve df in S tvori le ena povezanost.<\/p>\n Povezanost, ki jo spoznamo, ne pa tudi ovrednotimo, imenujemo vzpostavljena povezanost. Kot smo pravkar videli, temelji obstoj povezanosti na razvrstitvi enega elementa objekta df do kak\u0161nega drugega ploskovnega elementa ali do subjekta. Povezanost, ki izhaja iz elementa objekta df, ozna\u010dimo z dp.<\/p>\n Da bo bolj jasno, izena\u010dimo razvrstitev elementov objektov oziroma razvrstitev elementov objektov in subjekta s stanjem, podobnim napetostim. Poli, ki povzro\u010dajo napetosti, so elementi objektov, ki dolo\u010dajo tudi velikosti napetosti. \u010ce presodimo, da sta dva objekta zelo oddaljena, je hkrati tudi jasno, da je njuna razvrstitev \u0161ibko zaznavna. Napetosti je torej malo. Lahko tudi re\u010demo, da ima razvrstitev majhno intenzivnost. Z intenzivnostjo torej povemo, kako subjekt sodi razvrstitev.<\/p>\n Ko govorimo o oddaljenosti ali bli\u017eini, je ta sodba po eni strani odvisna od razdalje med elementi objektov, po drugi strani pa je odvisna od tega, kako so elementi objekta sestavljeni; ali so intenzivne ali neizrazite barve, ali se skoznje dobro ali slabo vidi in podobno. Ko zberemo vse dejavnike, ki vplivajo na sodbo in s katerimi dolo\u010damo intenzivnost, dobimo prej omenjeno kvaliteto objekta. Intenzivnost je torej funkcija kvalitete objekta. Kvaliteto objekta lahko realno vrednotimo. \u010ce je vrednost kvalitete elementov objektov enaka vk<\/sub>, je (delna) intenzivnost posami\u010dne povezanosti enaka:<\/p>\n dI = vk<\/sub> . dp<\/p>\n Z dp podamo obstoj povezanosti, vk pa je faktor ovrednotenja povezanosti. Z df so ozna\u010deni elementi objektov, kot infitezimalne vrednosti velikosti. Delna kvaliteta qV, ki jo dobimo na osnovi velikosti ploskovnega elementa df, je torej enaka kar samemu df:<\/p>\n qV = df<\/p>\n Kot smo \u017ee povedali, sta dva elementa objektov med seboj oddaljena, \u010de je njuna medsebojna razdalja velika; nasprotno sta si blizu, \u010de je njuna medsebojna oddaljenost majhna. Intenzivnost povezanosti je potem majhna ali velika (s predpostavko, da intenzivnost s\u00e0mo opazujemo le z vidika razdalje). Vrednost njene velikosti je torej obratno sorazmerna z razdaljo. \u010ce ozna\u010dimo razdaljo z l, potem je delna kvaliteta ql, ki jo dobimo na osnovi razdalje:<\/p>\n ql = 1 : l<\/p>\n Element objekta df si predstavljamo, kot ravno ploskev. Tako je njegova oblika dolo\u010dena. Z medsebojno lego elementov objekta pa je dolo\u010dena oblika objekta. Glede na medsebojno lego zaznamo elemente objektov pod to\u010dno dolo\u010denim kotom glede na smer povezanosti. \u010ce \u017eelimo dolo\u010diti kvaliteto elementa objekta, je ta kot pomemben. Poglejmo primer. Ploskovni element df zaznamo pod kotom 90\u00b0 v njegovi popolnosti. Ko pa ga zavrtimo za kot 90\u00b0, ga pri teoreti\u010dni dvodimenzionalnosti sploh ne moremo ve\u010d zaznati. Dele\u017e, ki ga ima posamezni element pri dolo\u010ditvi kvalitete objekta v smeri povezanosti glede na velikost lastne povr\u0161ine, je enak vrednosti njegove projekcije izmerjeni v tej smeri. To pomeni, da je intenzivnost povezanosti toliko manj\u0161a, kolikor manj\u0161a je projekcija ploskve elementa objekta, ki jo zaznamo.<\/p>\n Ozna\u010dimo, kot pod katerim vidimo element objekta s \u03c6. V smeri povezanosti dobljena velikost se razlikuje od dejanske vrednosti za sinus tega kota. Tako zna\u0161a delna vrednost q glede na lego elementa objekta:<\/p>\n q = sin \u03c6<\/p>\n Splo\u0161no znano je da se zdijo opazovalcu ploskve dolo\u010denih barv bli\u017eje kot ploskve drugih barv, \u010deprav so dejansko vse enako oddaljene. Tako se zdi, na primer, \u017eare\u010de rde\u010da ploskev bli\u017eje kot svetlo modra. Barve vplivajo na opti\u010dno dojemanje razdalje tako, da rezultat zaznave ni enak rezultatu meritve. Zdi se verjetno, da je mo\u017eno ta fenomen za vsako barvo posebej dolo\u010diti v obliki vrednosti relacije. Z vrednostjo je izra\u017een odnos, ki ka\u017ee, kako sta povezana rezultata zaznave in meritve. Odnos podamo kot faktor razdalje Tako kot vpliva barva na dolo\u010ditev razdalje, vpliva tudi na dolo\u010ditev velikosti ploskve. Vemo, na primer, da \u010drna oziroma bela barva ploskev navidezno pomanj\u0161ata oziroma pove\u010data glede na njeno izmerjeno velikost. Tudi ta pojav lahko dolo\u010dimo s faktorjem za razli\u010dne barve. Opti\u010dno spremembo velikosti ploskve zaradi barve ozna\u010dimo s p(v)<\/sub>.<\/p>\n Za ta pojav pa ni kriva le barva sama, temve\u010d tudi skozi vpadno svetlobo dobljena svetlost. Pri mo\u010dni lu\u010di se zdi barva svetlej\u0161a kot pri \u0161ibki lu\u010di. Poleg tega vpliva barva vpadne svetlobe na barvni ton obarvane ploskve. Ker je barva (bolje zaznavanje barve) prav tako vezana na svetlobo kot svetloba na barvo, zaznavamo skupaj z lu\u010djo hkrati tudi barvo ploskve. Barva in svetloba sta med seboj nelo\u010dljivo povezani. Zato zajamemo mo\u010d in barvo svetlobe same kar skupaj z barvo ploskve.<\/p>\n Torej je osvetlitev ploskve izra\u017eena s faktorjema barve: p(l)<\/sub> in p(v)<\/sub>.<\/p>\n Vzorci na povr\u0161ini, na primer raster in zrnatost razli\u010dnih velikosti, povzro\u010dajo navidezne spremembe velikosti in razdalje ploskev, podobno kot to dela barva. Tako se zdi ploskev s fino teksturo bolj oddaljena od opazovalca kot tista z bolj grobo teksturo pri enaki izmerjeni razdalji. Po drugi strani pa izgleda ploskev s fino teksturo ve\u010dja kot ploskev z bolj grobo teksturo.<\/p>\n Kot pri barvi lahko tudi v tem primeru dolo\u010dimo vrednosti faktorjev. Naj bo faktor navidezne spremembe razdalje zaradi teksture st(l)<\/sub> in faktor navidezne spremembe velikosti zaradi teksture st(v)<\/sub>.<\/p>\n Imamo brezbarvno, popolnoma ravno, polirano stekleno ploskev brez odbleskov. V idealnem primeru je ne zaznamo. \u010ce pa je na steklu vsaj zelo tanek sloj barve ali prahu, je to \u017ee dovolj, da jo bomo lahko opti\u010dno zaznali, medtem ko bomo lahko \u0161e vedno videli skoznjo. Gostej\u0161a ko bo obloga, se pravi, ve\u010d ko bo ploskev nudila odpora pogledu, te\u017eje bomo videli skoznjo. Opti\u010dna tesnost oziroma opti\u010dni odpor popolnoma \u010distega stekla je neskon\u010dno majhen in ima tako vrednost 0. Z ve\u010danjem tesnosti obloge pa se odpor ve\u010da. Ko nikakor ni ve\u010d mo\u017eno videti skozi, dobi vrednost 1.<\/p>\n Iz izku\u0161enj vemo, da je obodno in s tem prostorotvorno delovanje ploskve (na primer stekla ali pa stene iz prosojnega materiala) toliko manj\u0161e, kolikor je manj\u0161a opti\u010dna tesnost. Prostor izgleda toliko \u00bbve\u010dji\u00ab, kolikor manj zaznamo njegove meje.<\/p>\n To spoznanje moramo vsekakor upo\u0161tevati pri dolo\u010danju kvalitete elementov objektov. Velikost opti\u010dne tesnosti naj bo izra\u017eena s faktorjem t.<\/p>\n Ugotovili smo \u017ee, da dolo\u010dajo arhitekturni prostor objekti arhitekturne vrste. Zato so objekti te vrste pri vrednotenju arhitekturnega prostora verjetno primarni, objekti druga\u010dne vrste pa imajo manj\u0161i pomen.<\/p>\n Pri vrednotenju mestnega prostora, na primer trga, so v prvi vrsti pomembne zgradbe (objekti arhitekturne vrste), na trgu stoje\u010da drevesa (objekti, ki jih ne moremo z gotovostjo uvrstiti v arhitekturno vrsto) pa gledamo praviloma kot elemente, ki trg sodolo\u010dajo. Parkirani avtomobili ne bi smeli igrati pri vrednotenju nobene vloge.<\/p>\n Objekte torej vidimo glede na njihovo vrsto v dolo\u010denem zaporedju (po rangu). \u017de samo objekti arhitekturne vrste pa so lahko razli\u010dnega pomena, odvisno s kak\u0161nega vidika vrednotimo prostor. Tako lahko, na primer, notranji prostor cerkve gledamo v njeni celoti, kjer imajo posamezni deli oboda prostora (pribli\u017eno) enak pomen. Lahko pa ga gledamo tudi z vidika ritma, ki ga tvori zaporedje stebrov in lokov. Po tem so stebri, pilastri, ni\u0161e \u2026 proti ostalim elementom prostora bolj pomembni. Vedno je bolj pomembna razvrstitev primarno opazovanih objektov kot pa razvrstitev manj opazovanih objektov. Zaradi odgovarjajo\u010de pomembnosti razvrstitve bo intenzivnost povezanosti ve\u010dja ali manj\u0161a.<\/p>\n Intenzivnost povezanosti ni dolo\u010dena samo z velikostjo, razdaljo, lego in lastnostmi materialov elementov objektov, temve\u010d tudi s pomembnostjo, oziroma pomenom, ki ga ti elementi imajo v odnosu do arhitekturne celote (kompozicije). Mesto, torej vrednost mesta, ki ga imajo elementi objektov glede na svoj pomen pri vrednotenju prostora, ozna\u010dimo s faktorjem a.<\/p>\n Zdru\u017eimo do sedaj znane posamezne vrednosti v skupno vrednost. Pri enaki kvaliteti objektov dobimo pri povezanosti parov objektov druga\u010dno vrednost kot pa pri povezanosti med subjektom in objekti. Do te pomembne razlike pride zato, ker vrednotimo elemente objektov df glede na razvr\u0161\u010den element v paru. To je v prvem primeru element objekta, ki ima prav tako kvaliteto kot element, iz katerega zveza izhaja. V drugem primeru je to subjekt, ki deluje kot \u00bbnevtralen\u00ab. Da bo bolj enostavno, najprej razjasnimo povezanost med subjektom in objekti.<\/p>\n Vzemimo element objekta df in subjekt S. Element ima (sprva) nevtralne lastnosti povr\u0161ine. Tako je razdalja, ki jo zazna subjekt S med seboj in df, enaka izmerjeni (1). Kot zna\u0161a 90\u00b0.<\/p>\n Sedaj pa spreminjajmo posamezne lastnosti. Naj bo element objekta df izra\u017een z \u017eare\u010de rde\u010do barvo in grobo teksturo. S tem pa navidezna razdalja med S in df ni ve\u010d enaka izmerjeni. Element se zdi subjektu bli\u017eji za vrednosti faktorjev p(l)<\/sub> in st(l)<\/sub>. Nadalje se lahko spremeni tudi kot (<90\u00b0). Zato subjekt ne vidi elementa v svoji smeri v polni velikosti (sin \u03c6).<\/p>\n Poleg tega povzro\u010dita barva in tekstura spremembo velikosti ploskovnega elementa za vrednost faktorjev p(v)<\/sub> in st(v)<\/sub>. Poleg tega vpliva na subjekt pri njegovem zaznavanju \u0161e opti\u010dna tesnost t in te\u017ea pomena a elementa objekta.<\/p>\n Tako je povezanost med S in df:<\/p>\n dIs = ((sin \u03c6. p(v)<\/sub> . st(v)<\/sub> . t . a) : (l . p(l)<\/sub> . st (l)<\/sub>)) . dp<\/p>\n Vrednost barve in teksture, kot tudi vrednosti opti\u010dne tesnosti in pomena, torej vrednosti, vezane na objekt, lahko zajamemo skupaj v vrednost objekta V. Tako je intenzivnost povezanosti med subjektom in objektom:<\/p>\n dIs = ((V . sin \u03c6) : l) . dp<\/p>\n Ovrednotenje povezanosti parov objektov lahko opi\u0161emo enako. P1<\/sub> in P2<\/sub> naj bosta poziciji elementov objekta df1 in df2. Med njima izmerjena razdalja naj bo enaka l. Lega elementov oklepa glede na smer od P1<\/sub> k P2<\/sub> kot 90\u00b0.<\/p>\n Povr\u0161inske lastnosti elementov objekta naj bodo tudi tukaj (sprva) nevtralne. Tako ustrezajo pozicije, ki jih zazna subjekt, dejansko izmerjenim. l : V1<\/sub>, sin \u03c61<\/sub> : V2<\/sub>, sin \u03c62<\/sub>.<\/p>\n S tem smo opisali, kako sta razvr\u0161\u010dena elementa objektov df1<\/sub> in df2<\/sub>. Vidimo, da je za ovrednotenje iz df1<\/sub> izhajajo\u010de povezanosti pomembno le, v kak\u0161nem odnosu so vrednosti df1<\/sub> glede na element df2<\/sub>. Tako je intenzivnost te povezanosti:<\/p>\n dI0<\/sub> = ((V1<\/sub> . V2<\/sub> . sin \u03c61<\/sub> . sin \u03c62<\/sub>) : l) . dp<\/p>\n Vzemimo, da povsem splo\u0161no ustrezata vrednost V in sin \u03c6 elementa objekta df vrednosti objekta V in sinusu kota \u03c6. Po tem je intenzivnost povezanosti para objektov:<\/p>\n dI0<\/sub> = ((V . V<\/em>. sin \u03c6. sin \u03c6<\/em>) : l) . dp<\/p>\n Do sedaj smo opredelili faktorje, s katerimi opi\u0161emo prostor, kot matemati\u010dno dolo\u010dljivo razvr\u0161\u010denost celote. Sedaj pa bomo poizkusili s pomo\u010djo \u017ee znanega zajeti prostor kot celoto in ga ovrednotiti. Najprej moramo izpeljati nekatere splo\u0161ne predpostavke.<\/p>\n Pri vseh predpostavkah izhajamo iz tega, da je opazovani prostor enostaven in pregleden.<\/p>\n Iz do sedaj povedanega jasno vidimo, da je arhitekturni prostor fenomen, ki je odvisen od zaznave. Spoznali smo, da zajamemo prostor tako, da zaznamo povezanosti. Te povezanosti pa izhajajo iz razvrstitve, ki ni odvisna od volje, temve\u010d se izvr\u0161i spontano v toku zaznave. Poleg tega je intenzivnost povezanosti odvisna od pozornosti subjekta.<\/p>\n Praviloma ne moremo zajeti prostora le z enim pogledom. S posameznimi pogledi vidimo le izseke, prostorske segmente, ki jih povezujemo s spreminjanjem smeri pogleda. Zato je dojemanje in presojanje prostora iz dolo\u010denega kraja (mesta opazovanja) mo\u017eno le miselno, potem ko smo ga zaznali po delih. Na osnovi tega se lahko vpra\u0161amo, ali se to nana\u0161a tudi na povezanosti med objekti, ko subjekt v dolo\u010denem pogledu ne zazna neke skupine objektov. Tukaj mislimo na zaznavni prostor in s tem nedvomno na arhitekturni prostor. Zaznav obstoje\u010dih povezanosti v eksisten\u010dnem prostoru ne obravnavamo. V na\u0161ih opazovanjih izhajamo iz tega, da vsaka mo\u017ena povezanost tudi obstaja. Opozoriti moramo \u0161e na to, da je na\u0161a pozornost usmerjena predvsem na \u010dlovekovo sposobnost videnja. Z mesta opazovanja, ki je neposredno pred objektom, iz psiholo\u0161kih razlogov ne moremo enako dobro zaznati povezanosti kot takrat, ko je subjekt bolj oddaljen od objekta. To je predvsem pomembno pri spoznavanju faktorjev kvalitete objekta in s tem pri presojanju povezanosti. Kako bi natan\u010dneje raziskali in ugotovili odklone pri zaznavanju povezanosti v obmo\u010dju tik pred objektom, pa je naloga drugih raziskav. Zato imenujmo omenjeno obmo\u010dje kriti\u010dno obmo\u010dje.<\/p>\n Skozi odvisnosti med objekti ter med subjektom in objekti smo dobili sistem povezanosti: sistem povezanosti para objektov ter sistem povezanosti med subjektom in objekti. Povezanosti obeh sistemov zaznamo hkrati, in s tem pride do pre\u017eetja oziroma do prekrivanja obeh sistemov. Zaradi bolj\u0161e predstave in zaradi vrednotenja bomo obravnavali sistema povezanosti lo\u010deno.<\/p>\n Vpra\u0161ajmo se, kaj dobimo s povezanostjo teh sistemov.<\/p>\n S povezanostjo parov objektov zaznavamo prostor kot danost. Z njo zajemamo in presojamo prostor kot \u00bbtisto med objekti\u00ab. To pomeni, da s povezanostjo parov objektov zajamemo delovanje prostora na osnovi formalnih kvalitet, kot delujejo na opazovalca.<\/p>\n S povezanostjo med subjektom in objekti pa okarakteriziramo odnos subjekta do prostora, ki je pogojen z mestom opazovanja. Vsak izsek prostora le\u017ei, gledano slikovno, pred subjektom. Vanj ne more vstopiti, ne da bi zapustil mesto opazovanja, niti ga ne more dose\u010di kot del prostora pred njim. Z zaznavo povezanosti med subjektom in objekti zajame subjekt delovanje prostora tako, da se sam razvrsti k prostoru, natan\u010dneje re\u010deno, k objektom.<\/p>\n Ti dve obliki delovanja, ki izhajata iz vidika razvrstitve parov objektov oziroma razvrstitve subjekta do objektov v prostoru, zaznamo v \u017eivljenju v prostoru hkrati. Za analiti\u010dno zajetje delovanja prostora pa je delitev na obe razvrstitvi nujna.<\/p>\n \u010ce se nahaja subjekt znotraj ali zunaj dolo\u010denega prostora, ga lahko izkusi tako skozi povezanost para objektov kot tudi skozi povezanost med subjektom in objekti. \u010ce se nahaja subjekt \u00bbmed\u00ab objekti, nastanejo torej povezanosti v smeri k njegovemu mestu opazovanja, ali pa se povezanosti kri\u017eajo, ko vstopi v prostor. Tako lahko na osnovi povezanosti parov objektov ugotovimo, kdaj se subjekt nahaja znotraj prostora. Ko sodimo njegov polo\u017eaj na osnovi povezanosti med subjektom in objekti, ga spoznamo v prostoru takrat, ko vse povezanosti skupaj oklepajo kot, ki je ve\u010dji od 180\u00b0. Tedaj vidimo subjekt, obdan z objekti.<\/p>\n S povezanostjo in intenzivnostjo izra\u017eamo sistem povezanosti. Kot smo pravkar videli, z vrednostjo intenzivnosti zajamemo razvr\u0161\u010denost parov objektov oziroma razvr\u0161\u010denost med subjektom in objekti. To je napetostim podobno stanje. Opisuje delovanje prostora z vrednostjo dolo\u010denega mesta. Torej je s koli\u010dino povezanosti dolo\u010dena \u00bbprostorska\u00ab osnova, ki je nosilec tega delovanja.<\/p>\n Primer:<\/p>\n Imamo dva prostora enake osnovne oblike in velikosti, toda z razli\u010dno zgrajenima obodoma. En prostor naj bo dolo\u010den s steklenimi povr\u0161inami med tremi nosilnimi stebri, drugi pa z vrsto nosilnih stebrov. Oba sta izra\u017eena s pribli\u017eno enako veliko vrednostjo intenzivnosti. Njima pripadajo\u010di koli\u010dini povezanosti pa sta razli\u010dni zaradi razli\u010dno velikih obodnih povr\u0161in. To pomeni, da je delovanje obeh prostorov po vrednosti enako, \u010deprav temelji na razli\u010dnih koli\u010dinah povezanosti. Iz tega je jasno, da je njuno dejansko delovanje razli\u010dno.<\/p>\n Za vrednost intenzivnosti moremo konstruirati dva ekstremna primera:<\/p>\n 1. Lahko si predstavljamo, da je razdalja med objekti tolik\u0161na, da ne moremo ve\u010d zaznati objektov in njihove razvr\u0161\u010denosti. Vrednost intenzivnosti gre proti 0. Na mesto zaznavnega prostora stopi praznina. Velja torej: ko gre l proti \u221e in I proti 0, dobimo praznino. S praznino ozna\u010dimo prostor neskon\u010dno majhne intenzivnosti. Pri tem izhajamo iz spoznanja, da je intenzivnost funkcija razdalje. Mo\u017eno pa je tudi, da objektov ne moremo vidno zaznati, zato ker so popolnoma prozorni. Tudi v tem primeru dobimo z vidika vidne zaznave praznino.<\/p>\n Absolutno praznino lahko definiramo, si je pa ne moremo predstavljati, niti je ne moremo zaznati. V ekstremnem primeru jo lahko zaznamo po difuzno razpr\u0161enih svetlobnih odbleskih. V na\u0161i predstavi ozna\u010dimo kot praznino ravnino, ki je brez objektov, lahko tudi prazen list papirja. Praznina je torej nekaj, kar ne vsebuje tistega, po \u010demer bi jo mogli samo zase zaznati. Predstavljiva oziroma zaznavna praznina je vedno relativna praznina.<\/p>\n 2. Predstavljajmo si, da je razdalja med objekti tako majhna, da se objekti med seboj dotikajo. Razdalje med objekti ne moremo ve\u010d zaznati. Na mesto \u00bbmed objekti\u00ab stopi objekt, telo samo. Vrednost intenzivnosti gre proti neskon\u010dnosti. Intenzivnost arhitekturnega prostora le\u017ei vedno med 0 in \u221e. Ko gre l proti 0 in gre I proti \u221e, dobimo telo. S telesom je ozna\u010den prostor z neskon\u010dno veliko intenzivnostjo.<\/p>\n Oba ekstrema sta le teoreti\u010dnega pomena. Intenzivnost arhitekturnega prostora le\u017ei vedno med 0 in neskon\u010dno.<\/p>\n Koli\u010dina ter intenzivnost povezanosti parov objektov in povezanosti med subjektom in objektom sta medsebojno odvisni, ker sta obe vrsti povezanosti dolo\u010deni z objekti iste skupine. V nadaljevanju bomo govorili o sistemu parov objektov ter sistemu subjekta in objektov v prostoru lo\u010deno.<\/p>\n Da bi lahko prikazali gostoto povezanosti, moramo najprej do konca zgraditi sistem povezanosti.<\/p>\n Praznina, na primer neskon\u010dna ravnina brez objektov, naj bo osnova za zgradbo skupine objektov. Na ravnino postavimo objekt v obliki vitkega stebra (in opazovalca). Nato postavimo zraven \u0161e en ravno tak objekt. Oba objekta sta medsebojno razvr\u0161\u010dena in z razvr\u0161\u010denostjo nastane prostor. Vendar ga, kot takega, zaradi majhne vodoravne razse\u017enosti objektov skoraj ne moremo zaznati. \u0160ele ko postavimo tretji objekt, dobimo prostor. To je trikotno obmo\u010dje med objekti. Grafi\u010dna predstavitev povezanosti ka\u017ee, da je prostor dolo\u010den z obodnimi odnosi in da notranjega obmo\u010dja ne prepreda nobena povezanost. Koli\u010dina povezanosti in intenzivnost povezanosti obmo\u010dja O1<\/sub> imata tako vrednost 0. Ustvarjen je prostor, ki se po svojem celotnem podro\u010dju (znotraj med obodnimi odnosi) formalno ne razlikuje od praznine. Pravimo, da je lastnost tega prostora praznina.<\/p>\n Z dodajanjem novih objektov dobimo povezanosti, ki to obmo\u010dje prekrijejo. Posamezni deli obmo\u010dja imajo razli\u010dne gostote povezanosti. Poleg tega pa so podro\u010dja, ki jih ne ozna\u010duje nobena povezanost: njihove vrednosti koli\u010dine in intenzivnosti so enake 0.<\/p>\n Kontinuum objektov povzro\u010di, da je vsak del obmo\u010dja prepreden s povezanostmi. Prostor se jasno razlikuje od praznine. Razli\u010dna gostota povezanosti in razli\u010dne oddaljenosti med objekti praviloma vodijo do neenakih odnosov intenzivnosti \u00bbznotraj\u00ab prostora. Praznina je ekstremna mo\u017enost v zgradbi skupine objektov. Kot oblika arhitekturnega prostora skoraj ni mo\u017ena. S praznino le pojasnimo, kako se razlikuje (ob\u010di) prostor od okoli\u0161kega obmo\u010dja. Arhitekturni prostor obi\u010dajno osnujemo v \u017ee obstoje\u010dem sistemu povezanosti.<\/p>\n Iz povedanega lahko zaklju\u010dimo, da lahko tako za prostor kot celoto kot tudi za vsak njegov del (mesto opazovanja) dolo\u010dimo koli\u010dino povezanosti, s katero sta dolo\u010deni gostota povezanosti in vrednost intenzivnosti.<\/p>\n K poglavju K zaznavi lahko re\u010demo: S skupno intenzivnostjo je zajeto delovanje celotnega prostora, ki ga zazna subjekt v prostoru. Z intenzivnostjo dela obmo\u010dja pa je zajeto delovanje, ki ga zazna subjekt v prostoru s svojega mesta opazovanja.<\/p>\n Povsem dolo\u010deni objekti, ki si stojijo nasproti (gle de na mesto opazovanja), so vzrok za delovanje prostora. Subjekt se nahaja v gori\u0161\u010du konstelacije objektov. Stoji torej v se\u010di\u0161\u010du povezanosti. Koli\u010dina in intenzivnost povezanosti sta karakteristi\u010dni za dolo\u010deno mesto opazovanja. Delovanje (vtis) se menja od mesta do mesta, ko subjekt vstopa v druge konstelacije objektov in s tem v druga polja povezanosti.<\/p>\n Na osnovi ugotovitve, da je z razvrstitvijo elementa objekta do svojega para vzpostavljeno razmerje, lahko izra\u010dunamo za poljubni prostor celotno koli\u010dino povezanosti Kcel o<\/sub>:<\/p>\n Kcel o<\/sub> = \u222bdp<\/p>\n Specifi\u010dna koli\u010dina povezanosti Ksp o je zna\u010dilna za celoten volumen V dolo\u010denega prostora:<\/p>\n Ksp o<\/sub> = (Kcel o<\/sub>) : V<\/p>\n Ker je celotna koli\u010dina povezanosti neenakomerno razporejena po prostoru, je s Ksp o podana povpre\u010dna vrednost na enoto volumna.<\/p>\n Celotna intenzivnost prostora Icel o<\/sub> je intenzivnost, dolo\u010dena analogno celotni koli\u010dini povezanosti:<\/p>\n Icel o<\/sub> = \u222b DIo<\/sub><\/p>\n Specifi\u010dna intenzivnost prostora Isp o je analogna specifi\u010dni koli\u010dini povezanosti:<\/p>\n Isp o<\/sub> = (Icel o<\/sub>) : V<\/p>\n Z njo podamo povpre\u010dno intenzivnost na enoto volumna.<\/p>\n Medtem ko je zajeto z Icel o celotno delovanje prostora, imata Kcel o in Isp o karakter primerjalnih vrednosti.<\/p>\n Koli\u010dina povezanosti in intenzivnost<\/p>\n Za naslednjo analizo moramo dolo\u010diti vsako mesto opazovanja, ki ga lahko zasede subjekt.<\/p>\n K temu naslednja razmi\u0161ljanja:<\/p>\n Vrsta objektov, ki tvori obod prostora, naj bo ozna\u010dena z G, mo\u017eno mesto opazovanja subjekta pa s Qo<\/sub>. Koli\u010dina povezanosti, ki ta kraj prepredajo v telesni vi\u0161ini subjekta ho, je odvisna od \u0161tevila elementov objektov. Med seboj so razvr\u0161\u010deni glede na Qo<\/sub>. Elementi, ki so zajeti v odsekih oboda G1<\/sub> in G2<\/sub>, si stojijo nasproti glede na mesto opazovanja, ostali pa nimajo nasproti elementa svojega para. To je karakteristika razvrstitve med G1<\/sub> in G2<\/sub>. Za Qo<\/sub> dobimo koli\u010dino povezanosti:<\/p>\n KQo<\/sub> = G1<\/sub> \u222b dp + G2<\/sub> \u222b dp<\/p>\n Za isto mesto je vrednost intenzivnosti:<\/p>\n IQo<\/sub> = G1<\/sub> \u222b dIo<\/sub> + G2<\/sub> \u222b dIo<\/sub><\/p>\n Z IQo<\/sub> je zajeto delovanje prostora, kot smo ga uvedli v poglavju Splo\u0161no opazovanje.<\/p>\n Ovrednotenje sistema med subjektom in objekti<\/p>\n Opazujmo prostor enako \u0161e z vidika razvrstitve med subjektom in objekti. Da pojasnimo gostoto povezanosti, tudi tukaj vzpostavimo sistem povezanosti. Osnova za zgradbo skupine objektov naj bo tudi tukaj prazna ravnina. Subjekt zazna povezanost z objektom na tej ravnini, do nadaljnjih objektov pa \u0161e nadaljnje povezanosti.<\/p>\n Osnova tega sistema povezanosti je usmerjenost vseh povezanosti na eno mesto, na mesto opazovanja subjekta.<\/p>\n Iz slike je jasno, da med obmo\u010dji, ki so povezana s povezanostmi, ostanejo tudi tak\u0161na, ki nimajo povezanosti in ki se od (prazne) ravnine ne razlikujejo. Rezultat kontinuuma objektov je adicija povezanosti.<\/p>\n Vzemimo tudi v tem primeru vrsto objektov G, ki tvori obod prostora, in mo\u017eno mesto opazovanja subjekta Qs<\/sub>, ki ni element te vrste G. Vzpostavimo vse mo\u017ene povezanosti G s Qs<\/sub>. Vidimo, da je dolo\u010ditev koli\u010dine povezanosti in intenzivnosti celotnega sistema enako pomembna, kot je njihova dolo\u010ditev z vidika Qs<\/sub>. Ko dolo\u010damo koli\u010dino povezanosti in intenzivnost, prostora ne moremo lo\u010devati na celoto in na njegove dele (mesta opazovanja). Poleg tega dolo\u010ditev specifi\u010dne koli\u010dine povezanosti in specifi\u010dne intenzivnosti tukaj nima pomena, ker imajo ti podatki pomen le za vsako posami\u010dno mesto opazovanja posebej. Koli\u010dina povezanosti, ki jo dobimo z razvrstitvijo vseh opti\u010dno zaznavnih elementov objektov do subjekta (v vi\u0161ini o\u010di hs<\/sub>), je:<\/p>\n KQs<\/sub> = G \u222b dp<\/p>\n Z vidika ovrednotenja povezanosti je vrednost intenzivnosti z mesta opazovanja:<\/p>\n IQs<\/sub> = G \u222b dIs<\/sub><\/p>\n Vsako mesto opazovanja lahko torej dolo\u010dimo z njegovo vrednostjo povezanosti in njegovo intenzivnostjo. Z IQs<\/sub> je zajeto delovanje prostora na opazovalca glede na razvrstitev med subjektom in objekti.<\/p>\n Zanimivo je pojasnilo o odvisnosti intenzivnosti z mesta opazovanja, ki ga nudi diferenciranje vrednosti intenzivnosti IQs<\/sub>. Kot vemo, dobimo vrednost intenzivnosti s sumiranjem vseh povezanosti mesta Qs<\/sub>. Mo\u017eno je tudi, da zdru\u017eimo vrednosti intenzivnosti, ki imajo v tlorisni projekciji isto smer. S tem dobimo, na primer, vrednost intenzivnosti IsA<\/sub> v smeri A s sumiranjem vseh na A le\u017ee\u010dih vrednosti intenzivnosti povezanosti:<\/p>\n IsA<\/sub> = s \u222bdIs<\/sub><\/p>\n To vrednost intenzivnosti lahko grafi\u010dno nanesemo v obliki vektorja z dolo\u010deno smerjo. Enako velja za vrednost v kateri koli drugi smeri. S tem da nanesemo vse IsA<\/sub>, dobimo diagram, v katerem so vidno predstavljeni odnosi intenzivnosti mesta Qs<\/sub>.<\/p>\n Intenzivnost lahko dolo\u010damo tudi druga\u010de. Poglejmo, kako je s pogledom dobljena opti\u010dna zaznava subjekta njegove odvisna od smeri gledanja.<\/p>\n Dolo\u010dimo vrednost intenzivnosti in \u0161tevilo povezanosti, ki ju subjekt zazna s pogledom, ne da bi premikal o\u010di na levo ali na desno, niti navzgor ali navzdol. Vemo, da zna\u0161a binokularno vidno polje \u010dloveka 180\u00b0. Obmo\u010dje ostrega vida je omejeno na kot pribli\u017eno; od tod navzven pa ostrina vida upada. Pri odklonu 90\u00b0 je enaka 0. (Vsekakor pa na osnovi tega ne moremo potegniti nikakr\u0161nega zaklju\u010dka, kako velik je pojemek ostrine pri dolo\u010denem kotu.)<\/p>\n Pri dolo\u010devanju intenzivnosti v stalni smeri pogleda izhajamo iz dejstva, da moremo znotraj kota 180\u00b0 zaznati in presoditi vse povezanosti. Natan\u010dnost zaznave in presoje pojema z odklonom od smeri gledanja, dokler pri kotu 90\u00b0 kon\u010dno zaznava ni ve\u010d mo\u017ena.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" 3. Predavanje \u2014 dodatek Na \u017eeljo oziroma opozorilo \u0161tudentov, da o likovnih spremenljivkah manjka \u0161tudijsko gradivo, objavljam na tem mestu izsek iz moje doktorske disertacije. Toliko lahko naredim na hitro. To besedilo sem napisal v popolnoma druga\u010den namen, zato vas ob branju prosim za razumevanje in potrpljenje. Elementi prostora Trideset pre\u010dk se steka v pestu, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"parent":0,"menu_order":64,"comment_status":"closed","ping_status":"closed","template":"","meta":{"footnotes":""},"class_list":["post-115","page","type-page","status-publish","hentry"],"jetpack_sharing_enabled":true,"jetpack_shortlink":"https:\/\/wp.me\/P6QMb6-1R","_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/115","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/types\/page"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=115"}],"version-history":[{"count":22,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/115\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2016,"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/pages\/115\/revisions\/2016"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.rototype.org\/olt\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=115"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}Formalni parametri arhitekturnega prostora<\/h1>\n
\nZaznavni prostor sam na sebi ni viden. Je le oblika vidnih vsebin. V njem vidimo zunanjost predmetov. Vidni, to se pravi opti\u010dno zaznavni, so le predmeti v svoji telesnosti. Telesnost je dolo\u010dena s tridimenzionalno razse\u017enostjo. Ta pa je zaznavna le skozi razdalje, ki jih imajo telesa med seboj. Razdalja med telesi je hkrati tudi \u00bbtisto med telesi\u00ab, kar mi zaznamo kot prostor. Z razse\u017enostjo in razdaljo opredeljujemo (opisujemo) vidni prostor.<\/p>\nOpredelitev faktorjev, ki dolo\u010dajo prostor<\/h1>\n
Objekt<\/h1>\n
Elementi objektov<\/h1>\n
\nDo sedaj smo razdelili obodno steno prostora (torej objekt) v odseke. Iz odnosa para odsekov (\u00bbtisto med telesi\u00ab) smo dolo\u010dili element prostora. Po enakem postopku lahko raz\u010dlenimo objekte v dele objekta, v elemente objektov. Vemo, da vidimo objekt le po njegovi povr\u0161ini. Torej so elementi objektov ploskovni elementi. Ozna\u010dimo jih z df. Elementi imajo vse zna\u010dilnosti objekta, ki so dolo\u010dene s kvaliteto objekta. Tako lahko realno ovrednotimo celotno razvrstitev glede na kvaliteto posameznih elementov.<\/p>\nRazvrstitev \u2014 povezanost<\/h1>\n
Povezanost parov objektov<\/h1>\n
Povezanost med subjektom in objekti<\/h1>\n
Vzpostavljena povezanost<\/h1>\n
Ovrednotena povezanost<\/h1>\n
\nNaprej bomo obdelali faktorje, ki dolo\u010dajo kvaliteto objekta, jih opisali in opredelili. Predvsem bomo opisali faktorje, ki so geometri\u010dne narave, kot so velikost, razdalja in oblika. Sledili jim bodo faktorji, ki jih pogojujeta kakovost povr\u0161ine in opti\u010dne tesnosti objekta. Na koncu bomo opisali \u0161e faktor pomena. Vrednosti prvih treh bomo dolo\u010dili v obliki delnih kvalitet, vrednosti ostalih pa v obliki dodatnih vrednosti.<\/p>\nFaktorji kvalitete objekta<\/h1>\n
Velikost<\/h1>\n
Razdalja<\/h1>\n
Oblika \u2014 lega<\/h1>\n
Obarvanost \u2014 osvetlitev<\/h1>\n
Tekstura<\/h1>\n
Opti\u010dna tesnost (prosojnost)<\/h1>\n
Pomen<\/h1>\n
Ovrednotenje povezanosti parov objektov in odnosa med subjektom in objekti<\/h1>\n
\nSedaj pa spreminjajmo posamezne lastnosti. Naj bo df1 \u017eare\u010de rde\u010de barve in grobe teksture. Tako se razdalja med elementoma navidezno zmanj\u0161a za vrednost faktorjev p(l) 1<\/sub> in st(l) 1<\/sub>. Ko dobi df2<\/sub> podobne lastnosti (p(l) 2<\/sub>, st(l) 2<\/sub>), se razdalja \u0161e dodatno zmanj\u0161a. Barva in tekstura povzro\u010dita hkrati tudi spremembo velikosti ploskev para elementov objektov (p(v)<\/sub> 1, st(v)<\/sub> 1 in p(v)<\/sub> 2, st(v)<\/sub> 2. Spremenimo \u0161e kota obeh elementov (sin \u03c61<\/sub> in sin \u03c62<\/sub>) in njuno opti\u010dno tesnost (t1<\/sub> in t2<\/sub>), kakor tudi faktorja pomena (a1<\/sub> in a2<\/sub>). \u010ce zdru\u017eimo posamezne faktorje, dobimo vrednosti:<\/p>\nOvrednotenje sistema povezanosti<\/h1>\n
Splo\u0161ne predpostavke<\/h1>\n
K zaznavi<\/h1>\n
Opombe k ovrednotenju<\/h1>\n
Koli\u010dina povezanosti torej prevzame vlogo primerjalne vrednosti.<\/h1>\n
Ovrednotenje sistema parov objektov<\/h1>\n
Splo\u0161no opazovanje<\/h1>\n
Ovrednotenje prostora kot celote<\/h1>\n
Celotna koli\u010dina povezanosti<\/h1>\n
Specifi\u010dna koli\u010dina povezanosti<\/h1>\n
Celotna intenzivnost<\/h1>\n
Specifi\u010dna intenzivnost<\/h1>\n
Mesta v prostoru<\/h1>\n
Splo\u0161no opazovanje<\/h1>\n
Ovrednotenje<\/h1>\n
Koli\u010dina povezanosti \u2014 intenzivnost<\/h1>\n
Diferenciranje vrednosti intenzivnosti<\/h1>\n
Intenzivnost v smeri gledanja<\/h1>\n