Prepletenost tehnologije in oblikovanja

Ali začnem s tehnologijo?
Je najpomembnejša pri oblikovanju?
Ji oblikovanje preprosto sledi?
Ali začnem z oblikovanjem?

Pravzaprav sta oblikovanje in tehnologija eno, le dve strani medalje: recto in verso. Tehnologija ni nekaj, kar bi posebej delal na določeni stopnji. Ni kot recimo šolska praksa, ki zahteva, da najprej skiciram, in šele, ko sem popolmoma zadovoljen, preidem z delom na naslednjo stopnjo. Še slabše bi bilo, če bi po začetnem skiciranju predal delo nekomu drugemu, ki bi moje delo skušal uresničiti na naslednji stopnji. Tako se eden od drugega nič ne naučimo, preprosto, ker smo različne ustanove, različni oddelki. Kar se resnično trudim, je, da bi imel tehnične izkušnje znotraj procesa oblikovanja. Lahko recimo pol ure skiciram in pol ure programiram. Dobesedno! Tako lahko razvijem program v eni uri. Po tem takoj ugotovim, da vse skupaj ne gre v pravi smeri, torej bom začel znova. Skiciram dve uri in programiram dve uri. Tako v nekaj urah ali v enem samem dnevu pridobim veliko izkušenj in informacij.

Ali se stalno vračam k podatkom? Ali se stalno vračam k tehničnim problemom? Ali hočem vse minimalizirati kot tehnični problem?

Moram. Kako bi sicer oblikoval in pazil, da stvari delujejo. Moram narediti nekaj. Mora biti narejeno iz plastike, mora biti v določenem programskem jeziku, mora biti spletna stan v HTML—ju, mora biti tiskano.

Torej. Kaj je prej: kura ali jajce?

Tega se ne sprašujem, ker nisem tehnik. Kdo drug bi se.

Oblikovalci uporabljajo Photoshop, ker ga dobro poznajo. Bolje pa je, da programe naredim sam. Orodja so vse preveč definirana z načinom dela, z definicijami kriterijev, s sestavnimi deli, ki naj bi jih uporabil pri določeni nalogi. To je vse povezano.

Vsakič, ko uporabljam program, ki ga poznam le napol, ali ne poznam vseh lastnosti, ki so bile dodane v zadnji različici, bo verjetno tehnika prevladala nad tem, kar naj bi naredil. Če pa tehniko razvijam med procesom, pa resnično ustreza dani nalogi. Umetnost pri tem pa je, kako posplošiti vse skupaj, da lahko, kar imam, vsaj delno ponovno uporabim kasneje. Ne morem si privoščiti, da bi za vsako nalogo posebej pisal nov program. Torej delam nekaj, kar lahko vsaj osemdeset procentov parametriziram in uporabim pri naslednji nalogi in tam dodam le novo funkcijo.

Tako sem v prednosti. Če ustvarjam svoja orodja sem pred tistimi, ki uporabljajo vedno le generičen nabor orodij. Ni nujno, da želijo uporabljati le generična ordja, so pa hitreje zadovoljni.

Hkrati pa vsak razvija svoja orodja. Vsak si pripravi mizo glede na določeno nalogo. Pravzaprav si lahko prilagodim zelo veliko orodij ne da bi praogramirali v ožjem pomenu besede. Veliko že dosežem, če se le poglobim v nastavitve programov. Kdo zna, recimo, nastaviti razmak med besedami v QuarkXPressu ali InDesignu in koliko ljudi to sploh nastavlja oziroma spreminja.

Oziroma: tipični problem Quarka ali InDesigna, vsaj z vidika večine stavsko nešolanih oblikovalcev. Vzamem stran, ki temelji na centimetrih, jo spremenim v A4, kar je zaokrožanje. Potem določim robove in število strani ter pričakujem, da bodo ti stolpci natančni. Toda če le poskusim skopirati besedilo iz enega stolpca v drugega, besedilo preteče, kot da se njegova dolžina spremeni. Širina stolpcev namreč ni določena osemnajst decimalk natančno. V postopku sem tako sam kot tudi računalnik prevečkrat zaokrožil.

Problem lahko enostavno obidem. Se pa moram pripraviti in premisliti. Če namreč želim, da so stolpci enaki, je edini način, da jih določim v tiskarskih enotah (pikah) in ne v milimetrih, ker vse tiskarske naprave delajo v tiskarskih enotah. Torej je to način kako naj delam. Pomnožim število stolpcev z njihovo željeno širino in upoštevam razmake med njimi. To so pa le redki sposobni narediti prav, ker število stolpcev ni enako številu razmakov med njimi. Temu dodam še robove in dobim širino strani, ki temelji na tiskarskih enotah. Z njimi pravzaprav delam. Če tiskarske enote prevajam v milimetre, stalno zaokrožam.

Če pa po drugi strani recimo začnem s preveč natančno določeno širino strani, ga ni tiskraja, ki bi lahko to tako natančno naredil. Nesmiselno je namreč razlikovati med velikostjo strini osem celih dvainštirideset enot in osem in pol enot. Že naslednji dan bo papir zaradi vlažnosti zraka drugačne velikosti. Bistven je natančno določen odnos med elementi znotraj strani: besedilo, slike … Toda nihče ne uparablja sistema na tak način. To je neumno.

Če se le poglobim v orodje, v sistem in skušam razumeti kako deluje, ga toliko lažje prilagodim lastnim potrebam.

Kaj pa je z umetno inteligentnim oblikovalcem v prihodnje?

Odvisno kaj razumem pod umetno inteligenco. Morda ne potrebujem več občutkov.

Umetna inteligenca pomeni, da se namesto mene odloča in izbira nekdo drug (v mojem imenu). Poglejmo naprimer črkovno vrsto. To se imenuje Open Type ali kakor koli že. Ker v open typeu so zapisani podatki, v njih je nekaj inteligence: hinti, ligature … to je zapisalo v open type kar nekaj ljudi.

Kaj pa je pri tem ustvarjalno? Program se bo odločal. Za to črkovno vrsto pri tej resoluciji, pri tej velikosti … je to pravi bitmap. Ali ni to inteligentna odločitev? Da in ne. Ali se sami inteligentno odločiamo v naših glavah? Ne moremo povedati razlike med nečem in nečem drugim. Kar se zgodi je samo kemija v moji glavi. Vendar to kemijo nekaj sproži. Pravzaprav v zgodovini še ni bila postavljena definicija umetne inteligence. Je pa nekaj praktičnih definicij. Eno med njimi je postavil Turing s Turingovim testom, ki pravi: Imate škatlo, na papir napišete vprašanje, ga vstvite v režo škatle, ven prileze listek z odgovorom. Kaj je v škatli ni pomembno. Lahko je množica ljudi, stroj … ni pomembno. Če ste dobili odgovor, za katerega mislite, da je inteligenten odgovor, potem je tisto nekaj v škatli inteligentno. Če recimo kot odgovor dobim črkovno vrsto, bi to recimo lahko naredil oblikovalec.

Nisem postavil prav tega vprašanja, toda rešitev, ki je bila vključena v črkovno vrsto, je te vrste rešitev; ni pa prav določena rešitev, ker nihče nima prav te ločljivosti, kombinacije … dobim pač nekaj nazaj. Drugo me ne zanima. Seveda, če pogledate »matematiko« znotraj črkovne vrste, pravzaprav ni posebno inteligentna. Je pa vse potrebno zapisano znotraj. Torej ne moremo potegniti jasne ločnice med inteligentnim in neinteligentnim.

Ko pišemo programe, ki se inteligentno odločajo, recimo o prelomu strani. Besedilo določene dolžine z dvema ležečima fotografijama in tremi pokončnimi, program zaključi, da je to najboljše rešitev. Sam ne vem, če je možna boljša rešitev, lahko bi morda našel boljšo, če bi jo iskal, vendar je razumno dobra. Lahko je tudi boljša, kot bi jo naredil kakšen oblikovalec. Torej, kdo je sedaj inteligenten. Nisem vključil konkretne rešitve, ko sem pisal program.

Torej zakaj sem pisal program? Moral sem. Preprosto ni dovolj oblikovalcev, da bi oblikovali vse spletne strani.

Recimo prelamljanje knjig. Kot oblikovalec se odločim, da bom oblikoval tipično stran, naredim nekaj primerov, ki jih dam stavcu. Pričakujem, da bo program skupaj z namiznim založnikom dovolj inteligenten, da se bo sam odločal, kdaj sem predvidel, da je neka situacija določene vrste … ne prev določena situacija, toda situacija določene vrste. Pač zaupam, da se bodo odločali oblikovanju primerno. Če bi lahko to naredil ročno po stran, bi gotovo prišel do drugačne rešitve. Ali to pomeni, da je odločitev namiznega založnika manj inteligentna? Ni obliovalec, se je pa držal mojih pravil, …

Lahko bi rekel popolnoma arogantno: sem najboljši oblikovalec. Sem edini, ki naj bi naredil vse spletne strani na svetu.

Ustvaril sem pravila, dal sem jih nekomu drugemu, ki naj jim sledi in sprejemam, kar je naredil. Če se premislim, lahko spremenim pravila. Bistveno, kar hočem povedati: pri tem, kar sem naredil, nisem mislil prav na določeno situacijo. Mislil sem le na situacijo te vrste.

Torej ali je smiselno, da vključim kar največ spremenljivk?

Nikakor ne. Če bi to naredil, bi moral narediti vse ročno. Če vključim vse spremenljivke, lahko to storim samo za prav določeno situacijo. S tem sem se že odločil o dokončni obliki. Potem ne more nihče drug tega narediti namesto mene in sem sam za vse. Zlato pravilo je pač nekje vmes. Rad bi imel kar največ nadzora s kar najmanj kriteriji in pravili. Dlje, kot pridem v procesu, manj oblikovalskih odločitev bo potrebnih. Na koncu se še vedno tiskar odloči, da je določena barva malo napačna, zato jo malo popravi. To je spet oblikovalska odločitev. Je majhna odločitev, če jo primerjamo s knjigo, je pa še vedno nekaj, kjer se je potrebno odločiti. Če želim kot oblikovalec imeti v roakh tudi ta primer, si moram pač kupiti svoj tiskarski stroj. Moram vse sam sprogramirati in sam ročno izdelati ves prelom. Moj predlog je, da napišem program, ki to naredi. Ne najamem ljudi, ki bi napisali program, kot bi jim sam rekel naj to naredijo.

V tem delu je kar nekaj oblikovalskih odločitev znotraj okvirov, ki sem jih postavil, kaj je še sprejejmljivo, kaj je še dovoljeno. Kakšne odločitve so znotraj tega področja ni pomembno. Pač zaupam, da se najbolje odločajo, saj sem jim sam povedal, kaj je najboljše. Včasih sem tako tudi presenečen.

Programiranje kot tako je oblikovalsko delo.

Nimam vedno nadzora nad rezultatom. Utopično bi bilo misliti, da imam lahko vse v rokah. Recimo nadziram knjigo in stojim poleg tiskarskega stroja. Všeč mi je, kar leze ven. Nekdo po tem to kupi in ugotovim, da slabo vidi. Ne morem stati poleg njega in ga poučiti, da bi moral imeti luč s pettisoč šeststo kelvini. Ali pa, ko oblikujem za določen brskalnik in bralec vtipka »Ctrl ++« in tako poveča velikost pisave … tega ne morem prepovedati. Ali pa oblikujem avto. Nekdo ga kupi. Ko parkira se zaleti in ga pomečka. S tem uniči oblikovanje.

Mislim, da moramo dopustiti, da z oblikovanjem ljudje to počnejo. Če oblikujem tako, da ne dopuščam ničesar, da ljudje z mojim oblikovanjem ne morejo nič narediti, je torej uporabnost tako omejena, da ne morem pričakovati, da bodo ljudje moje oblikovanje uporabljali.

Torej knjiga naj nebi bila dobra le v točno določenem primeru, temveč naj bi bila dobra ali pa vsaj smiselno dobra v vseh primerih, za karete sem predvidel, da jo bodo ljudje uporabljali. To je naloga oblikovanja.

Najbolj zanimiv, zame, je proces. Vedno. Končni rezultat je le za eno uro. Proces je generičen, rezultat pa je odvisen od stranke, je odvisen od problema, od tehnike, od bralca, od uporabnika … od vsega. Noben program ne more tega spremeniti čez noč. Morda postaja oblikovanje odveč, nikakor pa ne postaja proces oblikovanja odvečen. Lahko ga ponovno uporabim z drugim naborom parametrov in dobim drugo rešitev, ko razmišljam podobno.

Na videz je tak proces skrajno sistematičen, v resnici pa je zelo intuitiven.

Na noben način ne morem predvideti vsega. V svetu je zelo veliko priložnostmi. Naj primerjam recimo s šahom. Šah je zelo, zelo objektiven. Ni ničesar drugega, kot le mreža osem krat osem. Le določen nabor elementov in le določene poteze. Torej kaj naj bi bilo tu intuitivnega. Teoretično je to popolnoma res. V teoriji je šah popolnoma objektiven. Razen: možne poteze naraščajo eksponentno. Ni računalnika, ki bi lahko iz dane stuacije računal dlje kot le sedem ali oesm potez naprej. Potem je odločitev, kaj naj bi naredil čez petnajst potez, popolnoma intuitivna odločitev. Toda še vedno je šah enostaven. Vzemimo recimo križkanje. Tudi to je enostavno. Imam dva milijona in pol možnosti. Imam le osem možnosti, po tem sedem in šest in tako naprej in lahko popolnoma predvidim, kaj se dogaja. Lahko predvidim, da, če ne začnem igrati, ne morem zmagati.

V umetni inteligenci obstaja branch factor. To je kot, pod katerim se drevo širi od poteze do poteze. Branch factor pri šahu je petintrideset. Pri križkanju (igra tri v vrsto) lahko predvidim vse poteze. Ljudje mislijo, da imajo šahisti vse možne kombinacije v glavi, pa jih nimajo. Šahisti se učijo le trikov za otvoritve, za obrambo, za končnice … Tudi pri oblikovanju se učimo trikov, kako odgovarjati na vprašanja.

Branch faktor pri šahu je petintrideset, kar je že enormno. Če bi hotel poračunati vse možne kombinacije z računalnikom, bi potreboval več časa, kot je staro vesolje. Pri igri »go« pa je branch factor tristopetdeset. To pomeni, da vska poteza odpira tristopetdeset novih možnosti. Za sedaj še ni znano kateri pristop bi bil najboljši za pisanje programa za to igro. Jasen je odgovor za »šahovnico« štiri krat štiri in pet krat pet, go pa normalno igrajo na devetnajst krat devetnajst.

Kolikšen pa je branch factor za oblikovanje? Je neskončen. Je neskončnokrat neskončen.

Torej teoretično lahko govorim o objekritvnem pristopu. Teoretično lahko rečem: lahko grem skozi vse korake. Lahko rečem: imam prazno stran, lahko jo napolnim s sedmimi enotami, osmimi enotami, devetimi enotami oziroma s čimerkoli vmes, saj gre za analogno vrsto. Lahko izberem kegel (leading), lahko izbiram med milijon fotografijami, lahko jih svobodno kombiniram, obrezujem, lahko imam od osem do tristopetdeset stolpcev na strani … vse te kombinacije se med seboj množijo. To se množi še z možnostmi v naslednjem koraku. Torej teoretično ni možno oblikovati. Prav tako teoretično ni možno izračunati, katera je najboljša poteza v šahu. Vendar ljudje to počnejo. Dober igralec šaha ne zmaguje, ker bi imel vse možne otvoritve v glavi. Poznavanje vseh možnosti ne naredi dobrega šahista. Prav tako poznavanje vseh možnosti ne naredi dobrega oblikovalca. Vedno bom našel situcijo, ki ne ustreza nobeni meni znani situaciji.

Ko oblikujem nabor pravil, še ne pomeni, da bo rezultat oblikovanja dober. In na tem mestu nujno potrebujem intuicijo. Enostavno moram zadeti in izbrati pravo možnost. Nisem prepričan, toda privzamem ta hip, da je to smer, v kateri naj grem. Ne vem od kod izvira. Ko narišem črto, rečem, to je dobra črta. Lahko pa porabim deset let za matematični izračun, da bi ugotovil, zakaj mislim, da je to dobra črta. Ni pomembno. Moja glava dela kot vzporedni računalnik glede na moje ozadje, kulturo, ali karkoli. Mislim, da je to dobra črta. Lahko pa mislim, da ni dobra in vajo ponovim malo drugače. To je popolna intuicija. Ali karkoli — odvisno od pomena.

Zelo objektivno se lahko pogovarjam o postopku, kako naj bi izgledal proces oblikovanja. To je popolnoma drugače od dejanskega delanja (delovanja). Lahko razložim, kako naj bi igral violino v štirih minutah, lahko pa vam v eni sami sekundi pokažem, da ne zanam. Je povsem enostavno: samo držiš prst na pravem mestu v pravem trenutku. To je vse. Tako preprosto je. Enako je z oblikovanjem.