Vaja k 4. predavanju

Likovnost in tipografija

Splošno navodilo

Vse teme so prilagojene za delo z računalnikom. Zaradi nazornosti se mestoma sklicujem na stare analogne medije.

Uporabljam enakovredna pojma oblika in forma. Pomen imata enak. Rad bi le jasno ločil med formo, ki jo morate izbrati, ustvariti ali kakor že zahteva naloga in oblikami, ki pri delu nastajajo oziroma oblikami, ki so že tako lastnost vsega vidnega.

Vse vaje oddate v eni sami skupni akrobatovi—pdf datoteki.
Ime datoteke: ime_priimek_4.pdf
Velikost slik 1080 x 1920 px.

Odprti, polodprti, polzaprti in zaprti proctor

Prostor med oblikami ima enako optično vrednost kot prostor zntraj oblik. Kmalu odkrijem, da je ta prostor tudi površina. Problem pa je, da se mora ta količina prostora prilegati različnim formam. Te forme pa so pogosto take, da jih težko izmerim. Torej je likovni oblikovalec človek, ki neprestano meri površine stalno spreminjajočih se form.

Po določenosti (omejenosti) lahko prostore znotraj oblik razdelim v tri skupine. Zaprti prostori, popolnoma določeni, tipa »o« ali »p«. Naslednja skupina predstavlja skoraj zaprte prostore tipa »n« ali »a«. Tretja pa so odpri prostori, kot »c« ali »z«. Oblike prvih dveh tipov ni težko pravilno sestaviti v sestave (nize). Ko pa zlagam oblike tretjega tipa, kmalu ugotovim, da težko ločim med prostorom, ki pripada obliki sami, se pravi med njenim notranjim prostorom in med prostorom do sosednjih oblik. Rešitev tega problema leži v spoznaju, da ima določen del, to je presek obeh prostorov, dvojno funkcijo. Ta del je hkrati notranji in zunanji prostor. Ta vmesni del deluje kot meja. Se pa stalno spreminja s tem, ko se spreminja velikost elementov. Poleg tega bo vsak posameznik definiral to področje nekoliko drugače.

Taki predeli z dvojno funkcijo se pojavljajo vsepovsod v sestavih (nizih). In sedaj sem prišel do tega, zakaj so ornamenti in okrasje tako pomembni. Pomagajo likovnemu oblikovalcu in uporabniku ali gledalcu, da lahko jasneje in enostavneje določita notranji in zunanji prostor oblik in jih tako lažje prepoznavata in med seboj razlikujeta in ločujeta.

Nalogi

4—1

4—1a Vzamem fotografijo teksture iz okolja.

4—1b Vzamem elemente iz okolja.

4—1c S teksturami, ki izhajajo iz elementov, poustvarim kompozicijo. Uporabljam ponavljanje, merilo, sloje in barvo. Narišem dve kompoziciji.

4—2

4—2a Oblikujem več, recimo pet, površin, recimo kvadratov, kjer ima vsaka svojo vidno zgradbo. Uporabljam različne elemente oziroma oblike in z njimi spreminjam vrednosti, gostoto, transparentnost … Oblike so različno velike, neobrobljene, obrobljene z različno debelimi robovi … Spreminjam navidezno gostoto z razmaki med elementi v nizu (vodoravno) in z razmaki med nizi (navpično).

4—2b Zložim posamezne površine prvega dela vaje v celoto. Spreminjam velikosti in položaje površin in tako vplivam na ravnotežje, napetost in globino. Da bi dosegel močnejši učinek globine, lahko površine tudi deloma »visijo« čez format (1080 x 1920 px). Narišem dve kompoziciji.

Problem vaje k 4. predavanju je, da večina ne loči med teksturo — površinsko lastnostjo (povezano z otipno izkušnjo),
silhueto — obrisom in strukturo — ustrojem
ter zgradbo (notranjim ustrojem).

Escher
Slika 1: Maurits Cornelis Escher