Vaja k 3. predavanju

Oblika in vsebina

Splošno navodilo

Vse teme so sicer res prilagojene za delo z računalnikom. Vendar jih lahko naredite s katerimkoli medijem želite. Le oddati mi morate vaje v digitalni obliki — torej lahko tudi slike vašik »ročnih« del.

Uporabljam enakovredna pojma oblika in forma. Pomen imata enak. Rad bi le jasno ločil med formo, ki jo morate izbrati, ustvariti ali kakor že zahteva naloga in oblikami, ki pri delu nastajajo oziroma oblikami, ki so že tako lastnost vsega vidnega.

Vse vaje oddate v eni sami skupni akrobatovi—pdf datoteki.
Ime datoteke: ime_priimek_3.pdf
Velikost slik 1080 x 1920 px.

Mojo okolico le izjemoma sodim po absolutnih merilih. En meter nečesa mi ne pove veliko. Za višino mize je to odločno preveč, za višino odraslega človeka pa čisto premalo. Če rečem, da stanujem v rdeči hiši, mi to običajno pove več, ker zgradbe praviloma niso barvite. Še vedno pa ne vem kakšna je ta določena rdeča barva. Torej izvem veliko več iz relacij, ko predmete med seboj primerjam. Relacije, kot so večji—manjši, bližje—dlje, spredaj—zadaj, spodaj—zgoraj … mi dokaj hitro naslikajo podobo prostora oziroma okolice.

Kot sem skušal smer našega delovanja pri predmetu prikazati na predavanjih se bomo ves čas vrteli okoli sedmih parametrov, spremenljivk oziroma funkcij, ki opisujejo prav to. Tri, ki so konceptualne oziroma konstitutivne, ki prostor vzpostavljajo (velikost, razdalja in kot), tri, ki prostor na vider realizirajo (obarvanost—osvetljenost, (površinska) tekstura in optična tesnost) in še ena za zmedo (pomen).

Problem oblike in ozadja

Uokvirjanje najdemo povsod. Z okvirjem sliko izpostavimo kot likovno delo iz okolice. Tako smo pozorni na likovno delo samo in ga pogosto zaznavamo popolnoma izoliranega od svoje okolice. Police, podstavki in vitrine predstavljajo »odre« za razstavljanje predmetov. Krožnik uokvirja čajno skodelico in postavitev določa elemente scenerije na mizi. Obrezovanje, robovi, okvirji in prekinitve (cezure, rezi) so temeljni viri oblikovanja.

Robovi predstavljajo zaščitni tampon okrog vsebine oblikovanja. Predstavljajo tudi prostor za dodatne informacije. Širši robovi predmet sam bolj izpostavijo. Z ožjimi robovi lahko ustvarimo vtis, da vsebina izgleda večja.

»V živo« postavljen predmet na videz presega svoje meje in ozadje izgine. Predmet izgleda večji in pomembnejši. Predmet lahko presega ozadje z ene, dveh … strani — spreminjata se intimnost in učinek predmeta.

Predmet sam si lahko vsak razlaga po svoje. Z dodajanjem elementov spreminjamo njegov pomen. Kombiniramo jih lahko na sto in en način. Ostali elementi so lahko predmetu podrejeni ali nadrjejeni; so lahko večji ali manjši, postavljeni ob ali čez predmet; lahko so transparentni ali pa predmet zakrivajo; lahko so jasni ali pa dvomljivi. Elementi lahko spoštujejo ali pa zanikajo meje predmeta. Z elementi, ki jih postavimo čez predmet, ustvarimo konflikte v čitljivosti. Z okvirji, podlagami, prosojnimi barvami ločujemo elemente od predmeta.

Nalogi

3-1

Predstavljam si kompozicijo ali pa motiv, ko moram zaradi nekega razloga nekaj »položiti« čeznjo. Recimo, da moram čez sliko predsednika vkopirati napis. Recimo, da bi želel, da obraz preraste brada. Kako to naredim, da ne bo zanemarjen (mislim na razliko med urejeno moško brado in brado, ki si jo nekdo pusti rasti, da se mu ni potrebno briti). Lahko, da moram osebo obleči v drugo obleko zaradi mraza ali podobnega. Mislim, da bi bila dobra primerjava tudi šminka na obrazu. Z njo maskerji v gledališču ali operi ali pa kar kdo sam doma lahko dosežejo neverjetne spremembe obraza.

Za navdih pa še trije zanimivi primeri:
Austin Kleon: Newspaper Blackout Poems,
Tom Phillips: Humument in
Jonathan Safran Foer: Tree of Codes

Oziroma še en primer. Kaj se zgodi, ko nememu filnu dodamo zvok. Vtis je, da film ni več isti. S tem se je ukvarjal argentinski skladatelj Mauricio Kagel, ko je pisal glasbo za sicer nemi film Nosferatu.

3-1a Vzamem sliko večjo od 1920 pikslov.

3-1b Poiščem »provokativne« elemente, ki jih bom postavljal čez sliko.

3-1c Vzamem ležeč format velik 1080 x 1920 pikslov. Del slike osamim (poiščem izrez v velikosti formata) in jo kombiniram z novimi elementi. Eno naj osvetljuje drugo. Elementi niso le deli slike temveč so aktivni in delujejo kot fokusne točke. Med delom se sprašujem: je slika ploskovita ali prostorska? Kako izgleda obrnjena na glavo? Kako me linije, oblike in vzorci slike napeljujejo, da postavim elemente? Narišem dve kompoziciji.

3-2

Slike imajo po tradiciji okvirje. lahko so tudi brez njih. Tradicionalno pa ima vsaka slioka okvir. Še več: vsaki sliki »pripada« določena okolica, določeno okolje. Slika potrebuje svoj prostor; tako slika na steni, kot tudi slika v reviji, katalogu … Če se izrazim grafično oblikovalsko: s tem izboljšujem čitljivost. Namen vsakega oblikovanja je pospeševanje prenašanja informacij. Kako pa najdem vhod v gladki stekleni fasadi.

3-2a Poiščem enostavno formo, ki spominja na ikono ali simbol. Lahko narišem svojo ali pa uporabim obstoječo—najdeno prostorsko formo.

3-2b Ustvarim devet kompozicij z robom, okvirjem, ozadjem ali kombinacijo vsega okoli forme. Uporabim rob, da z njim poudarim formo. Rob lahko prevlada nad njo in postane sam dominantna oblika. Vključim še druge elemente v svoje rešitve. Namesto robov in okvirjev lahko menjam ozadja.

Vseh devet primerov predstavim na enem skupnem formatu.

Ura
Slika 1: Vir neznan

SaveSave

SaveSave

SaveSave

SaveSave