1. predavanje — povzetek

Kam sodi likovna teorija

To besedilo sem prvotno napisal v nek drug namen in sem ga za to priliko le preoblikoval. Morda bi lahko izraze likovno, likovni in likovnost zamenjal z arhitekturno, arhitekturni in arhitektura. Mislim pa, da bi besedilo s tem izgubilo del svoje širine, zato sem te pojme pustil pri miru.

***

Pri vzgoji na področju umetniških panog izhajamo iz stalne navidezne dvojnosti med talentom in izobrazbo; v resnici gre za stekanje in sožitje. Izhajamo iz predpostavke, da je talent brez izobraževanja zavrt, izobraževanje brez talenta pa prazno. Izobraževanje ni in ne more biti nadomestilo za talent, temveč prav narobe, izobraževanje talent aktivira. Kot pravi arhitekt Durand, se moramo najprej naučiti določenih veščin, da se šele kasneje pokaže, če talent sploh imamo. Učenje je (le) nujni pogoj, da lahko talent sploh uporabljamo, da pride talent sploh do izraza. Izobraževanje talent uvede in dejavno pripravi za vstop v prakso stroke, kot bi rekel slikar Frank Stella, v njen »delovni prostor«.

Glavna značilnost izobraževanja je, da se ravna po preteklem in da nas pripravlja na novo. Oziroma, kot pravi arhitekt Kevin Lynch, s poznavanjem preteklega in delovanjem v sedanjosti se usposabljamo za prihodnost. Zato bi bilo zelo narobe, če bi izobraževanje pojmovali le formalno, le kot skupek preteklih izkušenj, dejstev in receptov. Izkušnje, dejstva in recepti nam, tako kot vsa pravila, zagotavljajo le, da smemo že v naprej pričakovati, kaj bomo na koncu, če se jih bomo držali, dobili. Bistven poudarek pa je na tistem »če«. Pretekle izkušnje so le možnost in ne pogoj. Zato je smoter izobraževanja v obvladovanju postopanja samega (kot takega) z izkušnjami. Torej je izobraževanje, kot urejanje preteklega izkustva, le začetek, njegova uporaba pa cilj. Je predvsem način pridobivanja novih informacij iz preteklih; logično sklepanje iz znanega na novo; učenje uporabe preteklega, ko smo pozorni na meje same uporabe. Tako imamo z izobrazbo, s poznavanjem preteklih izkušenj, v danem trenutku zagotovljeno potrebno orodje.

Naučiti se moramo opazovati naše lastno (in tuje) uporabljanje izkustva in ustvarjalno tvorno mišljenje kot dejavno podlago te uporabe. Smisel je v tem, da se naučimo ozreti se na mišljenje, ki smo ga in ga še uporabljamo, ko delujemo z izkustvom. To je povratna zanka; sami se »opazujemo« v akciji uporabljanja izkustva in tako pridobivamo nova izkustva. Izobraževanje bi zato lahko definirali kot načrtno uvajanje v postopanje z izkustvom.

V likovni praksi ustvarjamo na osnovi doživljanja, pojmovanja in poznavanja nov likovni izdelek, v katerem se kaže vse prejšnje ukvarjanje s stroko: obvladovanje orodij, veščin, tehnično—tehnoloških znanj in spretnosti. To je sožitje prakse in spoznanja. Lahko bi celo rekli, da je likovna praksa preurejanje in preoblikovanje likovnih materialov in likovnega prostora.

V likovni praksi gre očitno za delovanje na dveh med seboj neločljivo povezanih temeljih. Eno je področje neposredne praktične dejavnosti, ki ji vladajo dejanska orodja, ročne spretnosti in mehanska ravnanja z likovnim materialom. Drugo je področje našega »nanašanja«, odsevanja; to je področje inventivnosti in likovnega mišljenja. Praktično delovanje je zelo blizu obrti, teorija pa raziskuje likovno izrazljive vsebine in išče poti — raziskuje (likovno) pojmovanje (ideologijo) in likovna dejstva.

Oba dela tvorita funkcionalno celoto, ki se sklene neposredno v slikarskem, grafičnem, kiparskem oz. oblikovalskem praktičnem delovanju.

 

Likovna praksa je splet in vzajemna odvisnost (ne vsota (!) — adicija, dodajanje) praktičnega delovanja in teoretičnega odsevanja. Praktično delovanje domuje v ateljejskem delu oziroma praksi. Teoretsko plat likovnega delovanja pa tvorijo tri med seboj prepletene plasti:

1 — Plast likovnega pojmovanja

Umetnostna teorija osmišlja vsebinska izhodišča likovnega ustvarjanja.

Razlaga oziroma predstavlja ustvarjalčev osebni pogled na svet; to so miselna izhodišča in cilji, po katerih ustvarja na določen način v določeni smeri. Govorimo o poetikah, v katerih se izraža svetovni nazor.

Vsebinska izhodišča so določena v umetniških stvaritvah; torej stvaritve kažejo na vsebinska izhodišča.

2 in 3 — Plasti likovnih dejstev

Likovna teorija in likovna tehnologija skupaj predstavljata področje likovne uresničitve.

2

Likovna teorija razvija osnutke orodij likovnega izražanja vsebinskih izhodišč; je teorija izražanja likovnih vsebin.

Razlaga oziroma predstavlja pogoje in okoliščine likovnega udejanjanja izhodišč in ciljev, s katerimi se ukvarja umetnostna teorija. Izhaja iz logike likovnih izraznih sredstev in oblikovnih postopkov. Govori o načinu oblikovanja likovnih sporočil in o pogojih ter zakonitostih. Ukvarja se s prehodom likovne misli v likovne materiale, ko likovne vsebine prehajajo v obliko. Je orodje opisovanja likovnih dejstev; to je orodje ustvarjanja oblikotvornih strategij, ki se kažejo kot avtorski izrazni sistemi in se končno kažejo v kompozicijski strukturi likovnih form. To omogoča načrtovanje formalnih odnosov.

3

Likovna tehnologija je tehnično—tehnološka baza likovne uresničitve in predstavlja dejansko vez med praktičnim in teoretskim delovanjem. Izrazne sisteme je mogoče upredmetiti le z uporabo ustreznih fizičnih orodij in s tehničnimi postopki, ki imajo svojo teoretično in praktično plat. Teoretično se z njimi ukvarja likovna tehnologija, praktično pa se udejanjajo v ateljejski praksi.

 

Vse tri plasti se stekajo v praktično likovno delovanje v neposrednem ateljejskem delu. Kot navaja likovni teoretik Jožef Muhovič, bi bilo to brez umetnostne teorije le golo rokodelstvo (formalizem), brez likovne teorije cenena podobotvornost (amaterizem) in brez spoznanj likovne tehnologije diletantizem.

1

Umetnostna teorija Predmeti študenta seznanjajo z logiko zgodovinskih preoblikovanj oblikotvornih ciljev likovne umetnosti v spreminjajočih se družbenih razmerah, z njeno vpetostjo v širši civilizacijski kontekst, z njeno nazorsko infrastrukturo, še posebej pa ga skušajo vzpodbuditi k smiselnemu preseganju zgodovinskih dejstev in k reflektiranemu razmisleku o vsebinskih izhodiščih in perspektivah njegovega lastnega likovnega ustvarjanja.

2

Znanja, ki so osnova uspešnega konceptualnega načrtovanja likovne uresničitve. Ti predmeti načrtno gradijo vpogled v zakonitosti, možnosti in omejitve likovnih izraznih sredstev, razvijajo čut za njihovo sistemsko obvladovanje, še posebej pa ustvarjajo konceptualne pogoje za prevajanje nazorskih (idejnih) predpostavk likovnega ustvarjanja v njihove formalne ekvivalente, za logično napredovanje od že pridobljenih formalnih dejstev k tistim, ki nam do v zamisli zastavljenega cilja še manjkajo, se pravi za načrtovanje oblikotvornih strategij prihodnosti.

3

Tehnično—tehnološki postopki Naloga predmetov je razvijanje tehnično—tehnološkega temelja likovne uresničitve, brez katerega bi še tako čudovit cilj oziroma vsebina in še tako enovita oblikotvorna strategija nikdar ne zmogla doseči učinkovite in neprisiljene likovne stvarnosti.

 

Predmetnik izobraževanja na FA je logično usklajen z mnogostransko likovno prakso. Neposredno likovno uresničitev pokriva temeljni predmet Projektiranje — seminar. To je ateljejska praksa; stekališče in praktično preverjanje spoznanj teoretskih predmetov. Tukaj ima študent neposredno oziroma individualno (umetniško) vodstvo. Predmet je odprt iskanju, toda nikakor ni »laboratorijski«! To delovanje je zelo podobno dejanski likovni (—študijski) praksi.

Nasprotno pa so vsi teoretični predmeti v principu laboratorijski. S tematiko likovne ustvarjalnosti se ukvarjajo posplošeno in prečiščeno v namenoma nadzorovanih okoliščinah. V likovni dejanskosti skušajo spoznati zakone in splošno ter to izraziti v logični in praktično uporabni obliki, ki dejanskega stanja ne opisujejo v njegovi enkratnosti, ampak tipičnosti (v karakterističnosti ustroja). Manj govorijo o konkretni realizaciji ali pojavnosti v zgodovini likovne umetnosti in več o pogojih, ki jim mora zadostiti neka likovna uresničitev ali pojavnost, da dobi status določene vrste stvaritve. Zato lahko spoznanja teh predmetov svobodno uporabljamo v novih in nepredvidljivih okoliščinah. To je področje principov, ki urejajo delovanje po izkustvu v likovni praksi.

S temi predmeti vidimo likovno stvarnost v zasnovi in likovno zasnovo postavimo v stvarnost.

Študijski proces na FA je oblikovan tako, da začenjamo z docela abstraktnimi prvinami in z njimi gradimo nove likovne prostore, v katerih je po enotnem logičnem načelu združena večina običajnih izkušenj z eksistenčnim prostorom. Pogoj pri tem pa je, da je teoretska baza kolikor mogoče vsestranska, da ni sama sebi namen in da se ne zaključuje s skozi zgodovino že dognanimi obrazci, ampak da služi snovanju okoliščin likovnega ustvarjanja, ki je v temelju prostorsko. Tako je teorija likovne realnosti zbiranje pozornosti za ustvarjanje.