Logika
V Ljubljani, 1998
Slika 1: Kompozicija, 1988
Zame je grafika likovna panoga, kjer se najbolj ukvarjam z načeli likovnega mišljenja. študiram predvsem postopanje, vendar samo toliko, kolikor je le—to izrecno formulirano ter temelji na zavestnem operiranju z likovnimi postopki in likovnimi pojmi. S tem pa obseg likovnega raziskovanja ni bistveno omejen. Vse jasne in pravilne likovne postopke druge vrste lahko skrčim na likovne postopke, ki so formulirani izrecno. Prav možnost prevajanja na izrecno formulirane postopke je merilo za jasnost postopka. Izrecno formulirano postopanje je pravzaprav sklepanje, izraženo v obliki (likovnega) jezika. Če dajem rezultatu kakšnega postopanja veliko težo, si pojasnim postopanje »z risanjem v mislih« ali pa ga celo izrišem na papir. Že res, da lahko proces postopanja raziskujem samo posredno v njegovi objektivizirani obliki. Toda sredstvo, s katerim postane postopanje predmet objektivnega raziskovanja, pa je že omenjeni (likovni) jezik; samo jezikovno izraženo postopanje je popolnoma jasno postopanje. Zame je grafika med vsemi oblikami raziskovanja najbolj ugodna za proučevanje likovno—logične plati postopanja tj. postopanja, ki se nanaša na likovno—pravilno. (Mislim, da ni prehudo, če privzamem staro definicijo logike, ki pravi, da je logika veda o načinih pravilnega razmišljanja.) Ker grafični zapis konzervira moja postopanja (»Črne črte ploščim, da laž zastane.« – Janez Bernik), lahko raziskovanje le—teh kadarkoli ponovim. Moj študij ima pri tem vseskozi značaj objektivnega raziskovanja.
Poenostavljeno imenujem postopanje, formulirano v jezikovni podobi, komponiranje. Komponiranje je postopanje, ko prehajam od formata h kompoziciji. Načela kamponiranja ne morejo biti določena samo za posamezne konkretne primere; govoriti morejo o tem, da je mogoče iz formata določene vrste izpeljati nadaljnjo kompozicijo (le) določene vrste. Splošne formulacije svojih načel gradim s pomočjo pojma kompozicija formata. To so pravzaprav sheme, ki izražajo, kar je skupnega liku mnogih formatov. O lastnostih formata govorim s pomočjo likovnih spremenljivk. Likovne spremenljivke lahko označim preprosto z odnosi med liki, tj. oblikami, ki nimajo določenega pomena. Pravilnost tega načela temelji na tem, da katerakoli nadomestitev likovne spremenljivke v danem (oz. privzetem) formatu, ki verificira, tj. uresniči neko obliko v kompozicijo, vedno verificira kompozicijo tudi v drugih sorodnih formatih. Da bi načela komponiranja ne bila odvisna od konkretnih podatkov, moram pri tvorjenju kompozicij izključiti vse tiste likovne elemente, ki označujejo kakšne določene predmete. Tako mi v formatih ostanejo samo nekateri prečiščeni likovni elementi, ki jim pravim kar logični elementi (ti so blizu likovnim prvinam). Značilna lastnost teh logičnih elementov je, da se ne nanašajo na nobeno področje mojega védenja in razmišljanja, ampak nastopajo v razmišljanjih o vsem možnem. V nekem smislu je zame likovnost prav proučevanje takšnih univerzalnih elementov.
Kompoziciji formata, ki vsebuje izključno samo logične elemente, pravim logična kompozicija formata oziroma logična posledica formata. Z likovnostjo proučujem logično zgradbo in formuliram načela njene pravilnosti samo toliko, kolikor je to odvisno zgolj od likovnih danosti formata, tj. prav zgolj od njegove notranje nevidne (a zaznavne) strukture (tj. zgradbe). Načela pravilnega logičnega postopanja so formulirana kot splošne sheme, v katerih nastopa zgolj logika kompozicije formata.
Če niste opazili: pravzaprav sem govoril o formalni logiki.
