Črtna tipografija

V Ljubljani, 1998

typ_2
Slika 1: Kompozicija, 1998

Kaj naredi črko črko in besedo besedo? Gre za staro zgodbo, ki pa se ji ne morem izogniti. Vse zavisi od priznavanja in spoštovanja oblik med črkami in znotraj črk samih. Bele oblike tvorijo ozadje, črne oblike tvorijo like. Ozadje tvori like in narobe. Spremenim eno in spremenil bom drugo. To je dejansko igra beline in črnine.

 

Po nastanku poznam tri vrste pisav: rokopis, črkopis (kolaž, asamblaž) in tipografijo.

O rokopisu govorim le, ko pišem črke z delom telesa in ko naredim pomemben del črke v eni sami potezi. Celo cele črke in cele besede lahko naredim z eno samo potezo. Pri tem nisem omejen le na svinčnik in papir. Z rokopisom pišem tudi s čopičem po kamnu, s palico po mivki … Torej pišem, ko ustvarjam črke s telesom.

Rokopis še ni tipografija! Z rokopisom pisane črke lahko uporabljam le med samim pisanjem. Ne morem namreč posameznih črk napisati na zalogo in jih kasneje sestavljati. Torej, ko z rokopisom pišem črke, jih istočasno že nizam v besede.

Črkopis (kolaž, asamblaž) je korak naprej. Ko zapisujem, uporabljam že narejene črke. S črkopisom ponavadi ljudje mislijo na zlaganje časopisnih iztržkov. Toda črkopis so tudi veliki neonski napisi na fasadah hiš in klesane črke na pokopališčih. Te črke so običajno bolj zapletene, tako da ne morem izklesati celotne oblike posamezne črke v eni sami potezi. Če jo lahko izpraskam z le eno samo potezo telesa, jo moram pač imenovati rokopis.

Druga razlika med črkopisom in rokopisom je ta, da pri rokopisu ni poti nazaj, ni popravkov. Pri črkopisu pa lahko ponovno premislim in popravim. Laiku izgleda ta črkopisni (kolažni) postopek že zelo blizu tipografiji, ker so posamezne črke podobne tiskanim. Vendar je to napačno sklepanje. Črkopis je vse, kar lahko naredim z »Letrasetom«. Že res, da lahko nalepljene črke v veščih rokah izgledajo tipografsko postavljene, toda razmaki in poravnave so določeni ročno; ravno to pa definira črkopis. Mesto črkopisa je torej vmes med rokopisom in tipografijo.

V tipografiji je kompozicija besede kakor tudi izdelava same črke pogojena s strojno izdelavo. To drži celo v najbolj enostavnem primeru, ko stavim kovinske črke ročno. Podlage črk in (kovinski) presledki so standard, ki se razteza preko besede do vrstice, do stolpca, do cele strani besedila. Velikost in položaj uporabljenih elementov (ki jih odtisnem) sta točno določena. Kot že nakazuje beseda »določen«, lahko podatke predam komu drugemu, ki natančno enako ponovi celoten proces kje drugje. To dosežem z merskim sistemom, ki je lahko ali strojni ali splošni (recimo Didot). Torej sta strojna izdelava in sistem lastnosti tipografije, ki ju ne morem doseči z rokopisom ali črkopisom.

Tipografski material (na hitro, a ne točno, rečeno črkovne vrste) je lahko podoben čemur koli. Ni pravil. Ne morem z gotovostjo ločiti tipografskega materiala od črkopisnega po obliki, rabi ali obdelavi. Od drugih vrst črk — in to od nekdaj — se loči po tem, da je namenjen reprodukciji in z izborom njegove vrste je že določeno, kako črke tvorijo besede — proces nizanja črk v besede je prefabrciran.

Tipografija je tudi proces, ko vzamem »surov material« besedila in ga oblikujem za tisk ali elektronsko distribucijo. Tipografija že vključuje kompozicijo; njeno mesto je med besedilom ter različnimi vrstami kodificiranja in oblikovanja. Če pisec beleži osebno doživetje za neznano, oddaljeno občinstvo, je naloga tipografa, da pospeši prenos.

Rokopis, črkopis in tipografija imajo le zelo malo skupnega: vsi trije postopki uporabljajo znake — črke. Vsak postopek daje značilen viden karakter izdelku in edina omejitev je človekova zaznava. Seveda sta pisanje (rokopis) in zlaganje kolaža (črkopis) omejena tudi z ročnimi spretnostmi izvajalca.

Hkrati pa vsi trije postopki tudi niso popolnoma ločeni med seboj. Bolj, ko sem spreten, več izjem lahko najdem.

V mojem delu je širina osnovnega elementa — črte — določena z izborom pisala in njegovo posebno, netipično uporabo. Torej prefabrikacija. Odnos med črtami — notranja zgradba ploskve, bloka — je določen s šrafirno napravo. Torej strojna obdelava. Oblika in velikost ploskev ter njihovi medsebojni odnosi so pa tako ali tako že določeni z izborom formata. V tem primeru je to koren iz dva in kvadratura. In če vse skupaj seštejem, se ukvarjam s črtno tipografijo.

typ_1
Slika 2: Kompozicija, 1998