Sudoku je logična uganka, katere cilj je zapolniti kvadratno mrežo, običajno velikosti 9 x 9, s števili od 1 do 9. Vsako število se lahko pojavi natančno enkrat v vsakem stolpcu, vsaki vrstici in vsakem manjšem kvadratu velikosti 3 x 3. V mreži so nekatera števila že podana. Namesto števil lahko nastopajo tudi kaki drugi različni simboli. Za rešitev uganke je potreben logičen razmislek in malo potrpežljivosti, pri težjih pa tudi nekoliko kombinatorike, oziroma poskušanja in vračanja.
Sudoku je logična uganka, katere cilj je zapolniti kvadratno mrežo, običajno velikosti 9 x 9, s števili od 1 do 9. Vsako število se lahko pojavi natančno enkrat v vsakem stolpcu, vsaki vrstici in vsakem manjšem kvadratu velikosti 3 x 3. V mreži so nekatera števila že podana. Namesto števil lahko nastopajo tudi kaki drugi različni simboli. Za rešitev uganke je potreben logičen razmislek in malo potrpežljivosti, pri težjih pa tudi nekoliko kombinatorike, oziroma poskušanja in vračanja.
Tipografski material (na hitro, a ne točno, rečeno črkovne vrste) je lahko podoben čemur koli. Ni pravil. Ne morem z gotovostjo ločiti tipografskega materiala od črkopisnega po obliki, rabi ali obdelavi. Od drugih vrst črk — in to od nekdaj — se loči po tem, da je namenjen reprodukciji in z izborom njegove vrste je že določeno, kako črke tvorijo besede — proces nizanja črk v besede je prefabrciran.
Ker ne zlagam vsebine, temveč material in oblike, mi zelo ustreza anonimno sredstvo v obliki »črkovne vrste« Znakov. S tem imam neskončno možnosti strukturnega zakona, razširljivost in prilagodljivost sistema, enake količine, relativnost dimenzij, kar vse skupaj določa končni izgled. Vse skupaj temelji na razporedu in ritmu, kakor v glasbi, ki se izraža samo s svojo tonalnostjo.
Zanima me samo tisto, kar po drugi poti ne morem izraziti. Vse, kar lahko predstavim s slikarstvom, naj raje postane slika. Torej se moram, da bi razumel kaj je grafika, najprej ozreti na tisto, kar po drugi poti ne morem izraziti.
Zakaj bi vedno znova risal oblike, ki se v mojem delu stalno ponavljajo. Lahko jih v kakšnem risarskem programu definiram kot bloke, toda zakaj bi vsakič definiral tiste odnose med oblikami, ki so stalni. Torej potrebujem program, ki zna delati s stalnimi oblikami in z odnosi, ki so deloma stalni, deloma pa se spreminjajo. Oblike lahko vnesem v računalnik kot črkovno vrsto. Se pravi, da so nekje poleg Bodonija, Garamonda, Caslona… še Znaki. Vse ostalo pa lahko naredim v programu za prelamljanje QuarkXPress. Tako enostavna (v principu) je tehnična plat. Zaplete pa se takoj naslednji hip, ko postavim tej tehniki estetske zahteve.
Na primer: Presledek za posameznim znakom, je sestavni del znaka samega. To pomeni, da za večjim znakom pride večji presledek. Kaj pa, če želim, da so vsi presledki enaki? Potem naredim pisavo takó, da znaki ne vsebujejo presledkov. Zato presledke med znaki stavim ročno, tako kot stavim presledke med besedami. Pa sem spet tam, kot so bili v »svinčenih« časih, v časih ročnih stavcev, ki so imeli v ta namen polovinc. Kdo pa danes ve kaj je to? Kot da računalnik namesto človeka vse sam ve. Že, toda le do polovinca, od tam naprej pa lepo peš. Takrat računalnik sestopi z oblasti na nivo navadnega (nepogrešljivega) orodja, kamor edino tudi sodi.
Iz sorazmerja, iz odnosov med merami oziroma iz osnovne mere izhajajo (v mojem delu) operacionalni koraki, ki jih opišemo s pojmom modularni red. To je red, ki temelji na modulu, na enoti, ki se v določeni stvaritvi, delu, stalno ponavlja. Takšne modularne enote so uporabljali v arhitekturi skozi stoletja. Toda, med tem ko je bil modul pri grškem templju skrit pod plastičnostjo forme, je v mojem »grafičnem« delu odprt. Tako lahko opazujem modularni red skozi enkratno ali večkratno manipulacijo osnovne enote. To razvijam tako dolgo, da zgradim osnovno temo, ki omogoča najrazličnejše operacije. En element plus en element morata dati poleg vsote vsaj še eno zanimivo povezavo. Kolikor več zanimivih povezav nastane, kolikor intenzivnejše so in kolikor več elementov povzdignejo, toliko pomembnejši je rezultat. Več elementov se združuje v strukturo (kompleks), kjer pridejo do izraza kontrasti velikosti in razmerij med deli.
»Oblika postane nepredmetna (abstraktna), ko ustvarja novo, ki izhaja iz človeškega duha. Abstrakcija ni transformacija, kot to razlagajo nekateri. S tem razumejo, da likovnost transformira. Toda likovnost tega ne dela. Likovnost preprosto formira.« Kot pravi Anthony Caro, »je pri nepredmetni (abstraktni) umetnosti umetnost tema in ne vsebina. Pomen je tukaj impliciten in ne ekspliciten. Metoda pa je slika sama.« V takšnih delih ni opisnega, ker se človek lahko izrazi s čistimi oblikami in čistimi barvami samimi. Tako se nepredmetne (abstraktne) stvaritve ne opisujejo literarno, tako z likovnim pobegnemo od ustaljenega, od konvencije rokopisa, kjer družbeno dogovorjeni pomen prevlada nad vsebino. »Preden črke abecede stvorijo besede, so simboli.« (David Smith)
Ob tem sem spoznal, da ni čista kompozicija nič drugega, kot le obrt. S tem sem vprašanje zase rešil, saj zakoni obrti za ustvarjalnost niso obvezni. Nauk o obrtništvu je smotrnost in kot tak zelo koristen, morda celo neizogiben.
Ta postopek lahko imenujemo kompozicijska metoda z omejenim številom samo drug na drugega vezanih elementov. Zgrajen je iz ene same osnovne podobe, večkrat variirane vrste štirih (petih) elementov; vodoravna in navpična vrsta sta temu podrejeni, kot je to mogoče pričakovati pri osnovnem motivu s tako omejenim številom elementov. To je metoda bolj obrtne narave, ki nima odločilnega vpliva niti na kompozicijo niti na značaj dela. Je le vprašanje obravnave gradiva glede na oblikovalne načine ob upoštevanju danosti gradiva.
Vse te risbe sem narisal najprej na roko z rapidografom in ravnilom. Želel sem si računalniško risbo oziroma računalniško obdelano risbo. Ker pa nisem imel na voljo računalnika, sem začel sam razmišljati kot računalnik. To razmišljanje namreč ne pozna optičnih korekcij. Zato so odnosi med elementi na risbi čisto taki, kot so. Oziroma niso kako prikriti, kot to lahko kar podzavestno naredimo, ko rišemo s prosto roko. Kasneje, ko se mi je pokazala možnost, sem vse risbe vnesel v računalnik in jih nekatere še dodatno obdelal in med seboj kombiniral. Pri tem pa sem odkril, da ima sama izvedba likovnega dela svoj veliki čar in da nas računalnik marsičesa oropa. Je pa odličen za simulacije.
Risbe sem v nazaj skušal urediti v smiselne celote. Dodal sem še besedilo, ki kaže kako sem, vendar zopet v nazaj, razmišljal ob risbah. Toda to je komaj majhen del tega razmišljanja.
Risbe sem zasnoval povsem ploskovno, brez vsake iluzije tretje dimenzije. Vendar je vsako kompozicijo na risbi možno prevesti v skulpturo.
Žirija je za prvo nagrado enoglasno izbrala prispevek iz Slovenije, ki so ga oblikovali Jaka Bonča, Miroslav Kvas in mentor Miloš Florijančič. Prispevek jasno kaže na dobro razumevanje pogojev in je predstavljen na umetniški in prepričljiv način.
Tipkopisi avtorja Jaka Bonča
6. marec 2013 — 25. marec 2013



Mednarodna slikarska razstava
17. december 2012 — 15. februar 2013




»Med drugim me pri urejanju te strani najbolj razveseli, ko najdem ljudi, ki ustvarjajo ›op art‹ na popolnoma originalen in samosvoj način …«
Odprti mednarodni grafični natečaj
september 2012




Pregled aktualne slovenske grafike od leta 2008 do danes
Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, 20. april 2012 ob 19. uri — 17. junij 2012





Odprti mednarodni grafični natečaj
september 2011



Mednarodna slikarska razstava
12. december 2010 — 15. februar 2011

Odprti mednarodni grafični natečaj
september 2010



Muzej suvremene umjetnosti Zagreb, Hrvaška: 7. 9. 2010 — 21. 9. 2010








Umetnostna galerija Maribor: 12. 11. 2009 — 28. 2. 2010





Mestna galerija Ljubljana: 25. 5. — 30. 8. 2009

Otvoritev v četrtek 25. novembra 2008 ob 19. uri








Prva samostojna umetniška akademina z mednarodno akreditacijo v Sloveniji


Samostojna razstava »Sudoku«